Ne, niti v sanjah. Če bi mi kdo nekoč rekel, da bom na stara leta podpisal pogodbo z najbogatejšim klubom na svetu, bi ga imel za norega. Čeprav je le enoletna, sem z njo zadovoljen. In je dokaz, da še nisem za v smeti.
Ob prihodu v Pariz na zdravniške preglede in podpis pogodbe s PSG vas je pričakala limuzina z voznikom.To je bilo veliko presenečenje. Iz Nantesa v Pariz sem potoval z vlakom, na železniški postaji pa sta me čakala voznik in limuzina. V limuzini je bila ponudba na vrhunski ravni, od glasbe do pijače, šofer pa me je potrpežljivo čakal: najprej med številnimi zdravniškimi pregledi, nato pa še med podpisom pogodbe pri direktorju kluba Jean-Claudu Blancu v prostorih, kamor nima vsak vstopa. Zvečer, ko sem imel vlak za Nantes, me je voznik odpeljal na postajo in sem spet padel v realnost.
Kakšna je bila pri prestopu vloga Zvonimirja Sedarušića, trenerja PSG, ki vas pozna še iz časov, ko je bil trener Celja in selektor Slovenije?Serdarušić me je poklical, ker je vedel, da mi junija poteče pogodba z Nantesom. Najprej mi je dejal, naj še malce počakam, ker je PSG podpisal pogodbo s španskim vratarjem Rodrigom Corralesom, ki naj bi prišel v Pariz poleti 2017, francoski klub pa ga je želel imeti že sezono prej. A se jim z nekdanjim vratarjem Barcelone in zdajšnjim članom poljske Wisle ni uspelo dogovoriti za predčasen prihod, zato se je PSG odločil zame. Pogovor s Serdarušićem je bil moj edini stik s PSG. Vse nadaljnje zadeve je prevzel moj menedžer, pogovori pa so bili dokaj kratki.
Ker vam junija poteče triletna pogodba, ste bili prost igralec brez odškodnine, zato vam tudi drugih ponudb verjetno ni manjkalo.O tem, da bi ostal v Nantesu, nisem razmišljal. Klub je že novembra lani podpisal pogodbi z dvema francoskima vratarjema. Čakal sem še na eno ponudbo, ki ni bila iz Francije, eno pa sem že imel iz Francije. Želel me je prvoligaš Tremblay, v katerem brani Aljoša Rezar, a žal bo izpadel v drugo ligo. Tremblay je želel tudi z mano sestaviti ekipo, s katero bi se vrnil v prvo ligo, meni pa je ponujal dveletno pogodbo.
Toda ko je prišla ponudba kluba, ki ga poganjajo naftni dolarji bogatih katarskih šejkov, niste dolgo oklevali?Seveda ne. Ne glede na to, da bi imel v Tremblayju dveletno pogodbo, s PSG pa le enoletno, nisem okleval. Takšne ponudbe enostavno ni mogoče zavrniti. Ne le po denarni plati, ki je precej močnejša od ponudb drugih, ampak tudi zaradi športnih motivov. Pri 39 letih igrati v vrhunski ekipi, polni zvezdnikov, ki se bori za vrh Evrope, je fantastično. Super bi bilo v rokometni pokoj oditi z naslovom prvaka Evrope.
Ampak v PSG je prvi vratar Francoz Thierry Omeyer. Ste se že vnaprej sprijaznili z vlogo drugega vratarja?Seveda sem se že pred podpisom pogodbe sprijaznil s tem, da bom številka dve in da bom imel majhno minutažo. Omeyer je eden najboljših na svetu, a tudi on je le človek iz mesa in krvi, ki lahko ima slab dan. Glede na veliko tekem doma in v Evropi ter naporen ritem sobota-sreda-sobota, bo v dolgi in naporni sezoni dovolj priložnosti, da se pokažem in dokažem.
Toda v naslednji sezoni bo Omeyer dopolnil 40 let, vi pa 39. So lahko vajina leta minus za PSG?Z Omeyerjem bova imela skupaj skoraj 80 let in bova verjetno najstarejši vratarski dvojec na svetu. A leta prinašajo tudi veliko izkušenj in samozavest, kar utegne biti odločilno v prelomnih trenutkih tekem in sezone. Prepričan sem, da s tem ne bova imela težav. Trener Serdarušić naju zagotovo bo znal pravilno dozirati in izkoristiti vse najine kakovosti in izkušnje v dobro ekipe.
Kakšen je vaš recept za (skoraj) večno vratarsko mladost?Pregledi v Parizu so pokazali, da je moj zdravstveni karton na zelo visoki ravni. Sem gurman. Veliko dam na dobro hrano in mogoče zanjo porabim kakšen evro več, kot je normalno. A glede na to, s kakšnimi napori se soočam, je to logično. Na treningih sem manj zaletav, priznam, da izpustim kakšno minutko in se občasno malce »šlepam«. V pogovoru in z delom z reprezentančnim kondicijskim trenerjem Primožem Porijem več pozornosti namenjam določenim vajam, ki jih prej nisem počel. Ob lepem vremenu v enem izmed parkov v Nantesu dvakrat ali trikrat na teden še rahlo tečem, kar me sprošča.
Vseeno pa je pri vaših letih in številnih naporih čas regeneracije zdaj precej daljši kot nekoč.Da, zato so tudi moji obiski pri fizioterapevtih in maserjih pogostejši. Ena glavnih razlik je, da hodim bolj zgodaj spat, najkasneje ob polnoči. No, ko smo nedavno premagali Chambery, smo malce slavili in sem šel spat šele ob dveh ponoči. Naslednji dan sem takoj opazil in čutil, da mi manjkata dve uri spanja.
Kako ste se po treh letih v Franciji navadili na novo okolje, ljudi, način življenja, hrano in zahteven jezik?Francoščino dobro razumem, a precej slabše govorim. Glede osnovnega besedišča in rokometnih izrazov nimam težav, za tekoč pogovor pa bi moral vložiti več truda in kakšno uro več v tečaj francoščine. A z ljudmi lahko komuniciram, čeprav počasneje kot oni z mano. Če pri govorjenju dajo v višjo prestavo, jih ne dohitevam več in ne razumem. Glede hrane je tako, da sem se naučil tudi sam precej kuhati. Tudi zato, ker francoska kulinarika pri nekaterih stvareh ni na moji želeni ravni. So pa v Nantesu tri, štiri restavracije, kjer imajo hrano, ki mi ustreza.
Kako to, da z vami nista žena Nuška in hči Hana?Trenutno sem v Nantesu sam, kajti Hana hodi v prvi razred osnovne šole. Pogodbo s klubom sem imel le še za letos, zato nisem vedel, ali bom ostal v Franciji. Zato smo se odločili, da gre Hana v prvi razred v Sloveniji. Prav tako zato, ker je šolski sistem v Franciji malce drugačen in da kasneje ne bi imeli težav z njenim šolanjem.
Si predstavljate, da bi tudi po koncu športne kariere živeli v Franciji?Ekonomske razmere v Sloveniji niso dobre in ne vem, kaj bi tam lahko počel. Za zdaj sem v Brežicah kot delničar vključen v posel s trgovino s keramičnimi ploščicami, tako da bi to lahko bila ena od možnosti. Prav tako tudi moja rokometna šola za mlade, ki deluje že nekaj časa, drugih možnosti pa ne vidim. V Franciji bi mogoče lahko imel priložnost delati kot trener vratarjev. Nantesovemu trenerju Thierryju Antiju sem to že predlagal, ker v državi ni trenerjev za vratarje za mlade oziroma jim primanjkuje.
V Sloveniji igralci pogosto ostanejo brez plač, klub pa jim je veliko dolžan. Kako je s tem v Franciji?Finančno področje je zelo urejeno, za kar poleg klubov skrbijo zveza, sindikat in država. Niti najrevnejšemu klubu se ne more zgoditi, da igralec ne bi dobil denarja ali da bi mu ostali kaj dolžni. V Franciji sem tri leta in niti enkrat se še ni zgodilo, da bi plača zamujala za en dan, prav tako ne premije in druge nagrade. Tudi ko sem bil poškodovan, sem dobival plačo od kluba, denar pa je priskrbela država. Že klubski proračuni so narejeni tako, da če igralec podpiše pogodbo za tri leta, mora imeti klub vnaprej pokrit proračun za to obdobje.
Dotakniva se še reprezentance. Ali lahko Slovenija na bližnjem kvalifikacijskem turnirju za OI na Švedskem v skupini z gostitelji, Španijo in Iranom osvoji eno od prvih dveh mest in se uvrsti v Rio?Sem večni optimist, a sočasno sem realen in možnosti niso tako velike, kot če bi igrali v Sloveniji. Ni naključje, da so Švedi dobili gostiteljstvo. V podobnih težavah kot mi so tudi Hrvati, saj so gostiteljstvo dobili Danci, v skupini pa sta še Norveška in Bahrajn. Imam občutek, da v ozadju nekaj smrdi, da gre za čudne igrice ter močan skandinavski lobi in denar. Poleg Španije in Danske tudi obe skandinavski ekipi, Švedska in Norveška, računata na Rio. Čaka nas zelo težko delo, morebiti celo težje kot na EP na Poljskem. Premagati bo treba vsaj eno favorizirano reprezentanco, če ne kar obeh.
Po EP se je od reprezentance poslovil Dragan Gajić, nedavno še Luka Žvižej. Ste tudi vi razmišljali o slovesu?Zaradi poškodb treh vratarjev, Primoža Prošta, Aljoše Rezarja in Klemna Ferlina, smo ostali le Matevž Skok, Urban Lesjak in jaz. Seveda se bom tudi tokrat odzval povabilu selektorja Veselina Vujovića in prišel na priprave za kvalifikacije za OI. Z Vujovićem se bova odkrito pogovorila o tem, kakšni so njegovi načrti in želje v zvezi z mano in ali sem sploh še sposoben zdržati tolikšne napore. Skrbi me, da ne bi imel možnosti za pravi počitek. V 12, 13 letih sem dal reprezentanci veliko, a nekoč bo treba zapreti to poglavje, prihajajo pa tudi mlajši, ki morajo dobiti priložnost. Po pogovoru z Vujovićem bo vse jasno. Če bo to tudi moje reprezentančno slovo, ne bo konec sveta.
