V človekovi naravi so želje in potrebe, ki nas povezujejo s predniki. Na primer želja po znanju in po uveljavljanju v družbi. Skupna nam je radovednost in potreba po povezanosti z drugimi. Uresničitev teh želja je s pomočjo sodobne tehnologije le klik stran od nas. Informacije o skoraj čemerkoli so na dosegu roke. Na socialnih omrežjih si lahko omislimo vzporedno osebnost, ki je točno to, kar si želimo biti mi sami. Tako ustvarjamo in napihujemo pomembnost lastnega obstoja, se približujemo popolnosti. Spremljamo in vstopamo v intimo drugih uporabnikov, primerjamo se z njimi in jih skušamo preseči. Ali se jim vsaj približati. Zlasti krasno je, da smo v nenehnem stiku z nekom. Ali bolje – da imamo občutek, da smo v nenehnem stiku z nekom. Tudi to je dovolj za občutek varnosti. In ne, ne gre za nekakšen lažen svet. Resničen je kakor vse drugo okoli nas, le da je umetno ustvarjen. V ta svet, ki ga omogoča sodobna tehnologija, mladi namreč verjamemo, s tem pa ga delamo živega in realnega. Vanj verjamemo enako kot v popisani list papirja pred seboj, v tisto, kar vidimo skozi okno, ali v obstoj človeka, ki nam sedi nasproti. Zakaj torej virtualni svet ne bi bil privlačnejši od otipljivega sveta?!

V tem svetu živimo na varni razdalji, na drugi strani zaslona. A vsaj do neke mere si ga kreiramo sami, v skladu z lastnimi željami in potrebami. Vsaj v tem umetnem svetu sami odločamo o prihodnosti. To nas dela močne. V tistem drugem, tako imenovanem resničnem svetu, v katerem odločajo drugi, naš ego prepogosto ostane nepotešen.

Želja po svetu, v katerem bi igrali pomembno vlogo in ga soustvarjali, v človekovi naravi tiči že od pamtiveka. Zdaj imamo končno na voljo sredstva, s katerimi lahko to željo uresničujemo. Prav to z veliko vnemo tudi počnemo. Tako zelo se želimo približati človeku, njegovim željam in potrebam, da pozabljamo, kdo je človek, kaj je človek. Pozabljamo, da mogoče naš najboljši prijatelj na facebooku sedi v kavarni nasproti nas. V dobri veri, da človekovemu življenju dodajamo kakovost, vzpostavljamo svet, ki lebdi nad oprijemljivim in nam ne pusti dihati v »tu in zdaj«. Ob vseh stikih, po katerih tako hlepimo, ostajamo brez dotika. Bojim se, da se bomo s tem nekega dne sprijaznili.