Toda »narava« iz besedne zveze naravnega sodnika lahko v praksi pomeni tudi povsem običajno človeško naravo. Hipotetično vam lahko sodi tudi sodnik ali sodnica, ki svoje razočaranje nad svetom prepogosto zdravi v bifeju. Lahko vam sodi njun srečnejši starejši kolega, ki se je ravnokar poročil z mlado ženo, vendar zaradi prebedenih noči zaradi majhnega otroka občasno težko zbrano sledi sojenju. Z vašim primerom se lahko ukvarja študiozni sodnik, ki pa svoje znanje ceni bistveno previsoko in je zaradi izgubljenega stika z realnostjo in posledičnega občutka podcenjenosti samo še aroganten do vseh okoli sebe. Ali pa v senatu o vaši usodi hkrati odločata sodnika, ki med seboj že več let sploh ne govorita. Zato je tudi od odvetnikov ali tožilcev mogoče občasno že na začetku sojenja slišati komentarje o zadovoljstvu ali nezadovoljstvu z dodeljenim sodnikom. Pri čemer se ti komentarji ne nanašajo toliko na golo strokovnost, temveč na precej bolj osebne lastnosti.

Človeška narava in družba okoli nje poskrbita, da so tudi sodniki vsaj delen presek družbe. Prav zaradi te človeške narave bi lahko v posameznih primerih morda celo računalniški program presodil bolje kot spoštovani sodnik s 30-letnimi izkušnjami. Po drugi strani pa je edino prav, da sodnik ni robot ter da tudi človeško dojema zakone in ustavo. Konec koncev naj bi bili ti napisani prav za ljudi.

Ključno pa je, da se anomalije, ki so značilne za človeško naravo, tudi v sodnem sistemu pravočasno zaznajo in odpravijo ali pa vsaj omejijo. Ljubljanski sodnik, ki je pred tedni prejel (še nepravnomočen) disciplinski ukrep prenehanja sodniške službe, je bil v prostem času kot nekakšen neformalni odvetnik na sodišču večkrat pooblaščenec svojih »strank«. Zadeva je predvsem bizarna. Merljive škode morda niti ni velike, ugled sodnika in sodišča pa je kar konkretno prizadet. Le predstavljamo si lahko, kako se počutijo tisti, ki so v zadnjih letih izgubili tožbo pred tem sodnikom. Kako naj iskreno spoštujejo sodbo, pod katero je podpisan sporni sodnik, tudi če je ta sodba sama po sebi morda brezmadežna in povsem nesporna.

Lani so personalni sveti sodišč v rednem ocenjevanju sodnikov (teh je okoli 900, lani pa je prišlo na vrsto za oceno 320 sodnikov) dva sodnika ocenili z najslabšo oceno, ki pomeni slovo od sodniške funkcije, ter dva z najboljšo oceno, ki omogoča izredno napredovanje. Vse preostalo je statistično sivo povprečje, ki pa je v resnici precej bolj pisano. In celoten sistem bi moral biti bolj dojemljiv in prilagodljiv na različne, vsaj tiste fluorescentno izstopajoče barve. Posamezni bizarni primeri namreč ne bodo prizadeli zaupanja v sistem in povzročili večje škode, če se bo sistem nanje pravilno odzval – po možnosti proaktivno in hitro. Občutek, da sistem, ki se ukvarja tudi s strogim kaznovanjem družbenih anomalij, ne zmore ukrotiti lastnih odklonskih vedenj, pa lahko naredi precej več škode.