Veliko, predvsem zato, ker ne živim tukaj in se ne pojavljam v tukajšnjih medijih. To je potrditev, da so prisotne vsaj moje pesmi in knjige, če že fizično nisem navzoča. Glede obstoja skupnosti pravzaprav ne vem veliko, ker že več kot dve desetletji ne živim na Koroškem, v medijih pa sem opazila, da so kar precej poročali o tem. Kar me veseli, saj poezija v večini ni na naslovnih straneh časopisja, a hkrati malce preseneča, ker v svoji avtorski biografiji nikoli nisem bila zamejska avtorica, ki bi se udeleževala dogodkov kulturne skupnosti, ali bila glasnica problemov manjšine.
Vaš jezik je zelo svež, kar je pogosto pri avtorjih, ki na neki točki privzamejo nov jezik ali pa z geografske in kulturne razdalje ustvarjajo v maternem kot vi.Moj odnos je seveda drugačen, saj mi manjka dnevna samoumevnost jezika. Če nekdo stalno prebiva v enem jezikovnem prostoru, je njegova bit prežeta s tem jezikom in mu je verjetno težje ustvariti razdaljo do tega jezika. Ko jaz hodim po Ljubljani, mi slovenščina zveni drugače kot vam, manj samoumevno, hkrati pa so mi nekatere posebnosti, avtomatizmi najbrž bolj opazni. Umetniško delo naj predre vsakodnevno, avtomatizirano zaznavo. O konceptu odtujitve je pisal že pred skoraj stotimi leti Viktor Šklovski.
Kako bivate v treh jezikih, maternem jeziku slovenščini, nemščini, ki jo govorite vsaj tako dobro, in angleščini, ki je vaš akademski jezik?Do petega leta sem odraščala samo v slovenskem okolju. A še zatem sem bila do študija večinoma v slovenskem okolju, saj sem obiskovala celovško slovensko gimnazijo. Šele ko sem šla študirat na Dunaj, je postala nemščina moj drugi jezik. Ko sem se preselila v ZDA, sem se izselila tudi iz tega jezika. Ko sem se vrnila, sem ugotovila, da se je tudi nemščina spremenila. Sedaj imam do nemščine zaradi angleščine že podobno distanco, kot sem jo do slovenščine razvila zaradi nemščine. Opažam številne spremembe v jeziku, kar je logično, če skoraj 20 let jezika ne uporabljaš aktivno.
O katerih spremembah govorite?Neverjetno je, kako je nemščino spremenila angleščina. Včasih se mi zdi, da bi lahko kakšen nemški članek v časopisu prebrala brez znanja nemščine, saj je toliko tujk iz angleščine. O tem presenetljivem jezikovnem razvoju, nekateri ga imenujejo »Denglish«, precej pišejo tudi v ameriškem tisku. Nemščina enostavno prevzame besede, včasih jim tudi spremeni pomen, denimo besedo handy za mobilnik. Tudi avstrijska nemščina se je pod vplivom medijev močno spremenila. Mladi vedno bolj govorijo nemško nemščino ali na nenavadne načine mešajo avstrijska narečja z nemško nemščino.
Zakaj za pesmi vedno posežete po slovenščini in ne nemščini ali angleščini?V slovenščini pišem predvsem zato, ker je slovenščina emocionalno moj prvi jezik in me z njo povezuje najtrdnejše čustvo v primerjavi z »mojimi« drugimi jeziki. A kot imamo življenje občasno razdeljeno po predalčkih, se to pri meni nanaša tudi na jezike. Za vsako področje imam določen jezik. Moj akademski jezik je v osnovi nemščina. Heideggerja ne bi mogla brati ne v slovenščini ne v angleščini, saj mi je njegova terminologija v prevodu nerazumljiva. A akademsko sem delovala v angleščini, v tem jeziku sem prav tako prevzela znanje. Po mnogih letih poučevanja v angleščini nisem mogla kar takoj preklopiti v nemščino. Ko sem se vrnila v Avstrijo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem spet lahko odpirala in zapirala svoje jezikovne predalčke brez škripanja.
Vam pesmi nikoli ne pridejo v nemščini ali angleščini?Pridejo, a ne cele, kvečjemu drobci. Jih tudi ne skušam dokončati.
Kako vam zvenijo lastne pesmi v nemškem jeziku, ki ga dobro razumete?Ne prevajam jih sama. In do določene mere so mi v prevodu tuje, saj veliko stvari odpade. Če bi jih napisala v nemškem jeziku, bi jih napisala drugače. Zato jih tudi ne prevajam sama, saj bi jih popolnoma spremenila, prepesnila. Občudujem tiste, ki to lahko počnejo.
Če bi morali danes izobesiti na svoji hiši zastavo, katero bi izbrali?To me dejansko večkrat vprašajo, ko gostujem kot pesnica v tujini: »Kaj naj napišemo: Avstrija, ZDA, Slovenija?« Vedno rečem, da Slovenija. Kar so mi v Avstriji včasih malce zamerili. Ko sem še živela na Koroškem, sem se navadno opredelila za avstrijsko-slovensko pesnico, občasno brez geografske oznake »koroška«. Več v srednjeevropskem prostoru ni bilo treba razlagati. A ko so me v ZDA vprašali, od kod sem, mi je bilo jasno, da mi bo odgovor »iz Avstrije« vzel družinsko zgodovino. Kajti njihova najmočnejša konotacija z Avstrijo je druga svetovna vojna, zločini druge svetovne vojne. Nenadoma sem se znašla v položaju, da moram prevzeti oziroma mi je prisojena tuja zgodovina, zgodovina storilcev, s tem bi zavrgla zgodovino skupnosti, ki ji pripadam. Moja družina je tako kot mnogi Slovenci na Koroškem žrtev druge svetovne vojne.
Slovenščina v Železni Kapli izginja. Kaj se je zgodilo: se je zmanjšala narodna zavest, so krivi pritiski, gre za spontano asimilacijo?Deloma je to naravna in ekonomsko povzročena asimilacija. Na Koroškem dandanes ni več mogoče živeti, se zaposliti brez znanja nemškega jezika. Mnogi ne vidijo nobene prednosti v tem, da so dvojezični, saj jim slovenščina ne prinaša ekonomskih ali socialnih koristi, negativne plati pa dobro poznajo. Nenehni asimilacijski pritisk tudi po zločinih druge svetovne vojne ni popustil. Ko sem se pri desetih letih odselila v Celovec, smo šolarji, ki smo se dnevno z mestnim avtobusom vozili od dijaškega doma v šolo, doživeli in slišali marsikaj. Mnoge take stvari prizadenejo, nikoli jih ne pozabiš. A drugim prav pritiski okrepijo zavest in postanejo še aktivnejši člani manjšine. A ker ni ekonomske neodvisnosti od nemščine, slovenska skupnost dolgoročno verjetno ne more preživeti.
Ni morda čas, da se začne poudarjati korist dvojezičnosti za intelektualni razvoj? Vaša biografija s pesništvom na čelu je odličen zgled.Celo alzheimerjeva bolezen pri dvojezičnih ljudeh napreduje počasneje, da drugih koristi ne omenjam. Saj se na Koroškem počasi zavedajo prednosti dvojezičnosti. Celo nekateri nemško govoreči pošiljajo svoje otroke v dvojezične šole. A če je slovenščina večinoma prvi ali drugi tuji jezik, to še vedno ni enako, kot če si dvojezičen. Če sem malce sarkastična: nemška večina je sedaj naklonjena učenju in uporabi slovenščine, saj prave manjšine ni več.
Kolikšno vlogo so imeli pri tem sovražne kampanje in odstranjevanje dvojezičnih tabel?Najodločilnejša kampanja je potekala v območju šolstva. V letih neposredno po drugi svetovni vojni je bilo dvojezično šolstvo obvezno. Sredi 50. let, po podpisu državne pogodbe, pa so počasi vse te pravno zagotovljene pravice začeli ukinjati. Ukinili so obvezno dvojezično šolstvo in bolj ali manj degradirali slovenščino na raven izbirnega predmeta. Prijavljali so se le redki, saj so mnogi menili, da je to lahko tudi nevarno. To je bil le prvi korak večdesetletne avstrijske strategije. Podiranje tabel z začetkom v 70. letih je bilo njen kontraproduktiven del, saj se je manjšina začela politično ozaveščati in zahtevati pravice. A toka stvari se ni in se najbrž ne bo dalo ustaviti.
