Živali so mu bile blizu, toda o tem, v katero se je zaljubil, ni bilo nikoli dvoma – to je bil bik. Svet bikoborbe je namreč pomemben del identitete Ferruccia Lamborghinija, ki ga večina pozna kot ustanovitelja istoimenske znamke športnih avtomobilov. Biki (zanimivo, da je bilo tudi njegovo astrološko znamenje bik) so ga navdušili med obiskom prijateljevega ranča v Španiji, na katerem jih je vzrejal. Navdušenje ni ostalo zgolj pri besedah. Ker so bili biki njegova inspiracija, se je odločil, da po njih poimenuje tudi svoje štirikolesnike. In tradicija se je obdržala tudi po njegovi smrti leta 1993. Miura, Jalpa, Diablo, Murcielago, Gallardo, Reventon in Aventador pa so ob avtomobilih tudi imena živali, ki jih poznajo vsi španski ljubitelji bikoborbe.
Spor z Enzem Ferrarijem
Tehnika mu je bila blizu že v mladosti, predvsem v povezavi s kmetijstvom. Ko so ga leta 1940 vpoklicali v vojsko, se je izkazal kot mehanik, nase pa opozoril, ko je po koncu vojne odprl delavnico za predelavo avtomobilov; začel je z majhnim fiatom topolinom. Kmalu je odkril, da vlada veliko povpraševanje po traktorjih. Sprva jih je sestavljal s pomočjo delov opuščenih vojaških vozil, posel pa je razvil do te mere, da jih je prodal 400 na mesec. Finančno mu je šlo kot po maslu, postal je eden bogatejših Italijanov, tako da si je zasebno za zabavo lahko privoščil tudi dražje in predvsem hitrejše avtomobile. Po enega je imel za vsak dan v tednu. »Najbolj sem spoštoval Adolfa Orsija, lastnika Maseratija. Na začetku življenjske poti je bil reven, kot sem bil tudi sam. Toda njegovi avti mi niso bili pretirano všeč. Bili so pretežki in prepočasni, z največ 220 km/h maksimalne hitrosti,« se je spominjal časov, ko je imel v svoji garaži dva maseratija 3500 GT.
Leta 1958 si je kupil prvega ferrarija. Zanje je menil, da so dobri, a preveč glasni in grobi za cestnega športnika, naravnost sovražil pa je njihovo sklopko. Večkrat se je odpravil v Maranello na sedež podjetja na popravilo, najbolj pa ga je motilo, ko so mehaniki avto odpeljali skrivnostno stran od njegovih oči. Nezadovoljen s poprodajnim servisom in odnosom Enza Ferrarija, ki »proizvajalca traktorjev« ni jemal resno, se je odločil, da bo model 250 GT nadgradil kar sam. Želel si je več hitrosti, boljšo lego na cesti in kakovostnejšo notranjost. Videz pa podoben jaguarju E-type, v katerega je bil zaljubljen na prvi pogled. »Vsi moji ferrariji so imeli težave s sklopko, česar pa njihovi mehaniki niso znali popraviti. Ko sem Enzu dejal, da so njegovi avti navadna smet, je bil jezen in mi je odvrnil: 'Mogoče znaš voziti traktor, a športnega ferrarija nikakor ne.' To je bil trenutek, ko sem se odločil, da naredim perfekten športni avto.« Po tem dogodku z Enzem nista več govorila. Zavedal se je, da lahko uporabi dele iz traktorjev in tako poveča dobiček. Rečeno, storjeno. S pomočjo nadarjenega inženirja Giana Paola Dallare je zasnoval osupljivega športnika z 12-valjnim motorjem iz aluminija in zmogljivimi 350 konji moči. Prototip, ki ga je poimenoval 350 GTV, je navdušeni javnosti prvič pokazal leta 1963 na salonu v Torinu, nato pa je sledila prodaja; našel je 130 kupcev. Toda avto, ki je bil Lamborghinijeva legenda, je šele nastajal. Ko ga je leta 1965 predstavil pod imenom miura, je bilo jasno, da je pred časom, z njim pa je šokiral tako Ferrari kot Maserati. Postal je uspešnica.
Ko prenehaš delati, umreš!
Sedemdeseta leta Ferrucciu niso bila naklonjena, lase pa so mu sivili predvsem traktorji. Uvoznik iz Južnoafriške republike je zašel v težave in preklical veliko naročilo, podobno kot tudi bolivijska vojska, potem ko je izvedla državni udar. Ker je za preživetje podjetja, ki je zaradi velikega povpraševanja ogromno vložilo v nadgradnjo proizvodnih zmogljivosti tovarne, moral znižati stroške, se je to poznalo tudi pri proizvodnji avtomobilov, z dobavami pa je zamujal. Rešitev je bila v prodaji podjetja. Tako je 51-odstotni delež za 600.000 dolarjev prodal švicarskemu poslovnežu Georgesu Henriju Rossettiju. Ni bilo dovolj. Naftna kriza je leta 1973 svetovno prodajo športnih avtomobilov zmanjšala za polovico, saj so se kupci odločali za manjša, predvsem pa varčnejša vozila. Ni mu preostalo drugega, kot da proda še preostali lastniški delež podjetja, ki je leta 1978 bankrotiralo. Kupila ga je skupina, v kateri so bili bratje Mimran. Nato je sledilo predajanje lastniških ključev podjetja od Chryslerja, družine Suharto iz Indonezije do Audija; od 4. avgusta 1998 je Lamborghini v njegovih rokah.
Vseh teh pretresov in prevzemov Ferruccio ni doživel. Leta 1974 se je namreč upokojil in se vrnil k svojim koreninam, kmetijstvu, predvsem vinogradništvu, za zabavo in lastno veselje pa je na obali jezera Trasimeno, kjer je imel posestvo, dizajniral tudi igrišče za golf. Vse do smrti se njegov delavnik ni spremenil – od ponedeljka do petka je delal od šestih zjutraj do šestih zvečer, v skladu s svojim motom: »Ko prenehaš delati, umreš!
