Intervju z Zlatkom Kaučičem, tolkalcem in kreativcem: V tej konfuziji se eni hvalijo preveč

Kaučičevi solistični nastopi ter multikulturni in avantgardni projekti s priznanimi ustvarjalci so vedno posladek z dodano vrednostjo. Svoje ideje sproti snema na plošče, čez petdeset jih že ima. Ker vedno išče navdih pri novih glasbenikih, ga bomo ta torek v ciklu Cankarjevi torki v Ljubljani slišali s kontrabasistom Barryjem Guyem in violinistko Mayo Homburger.

Vedno je treba pogledati nazaj, če hočeš napredovati zdaj in naprej. Na drevesu ima vsaka vejica svoje liste in vsak od njih daje celoti neki smisel. Nič se ne bom hvalil, kaj sem že ustvaril, še vedno ustvarjam; opazujem, od kod prihaja zgodba, zakaj sem sam ta hip tukaj in zakaj drugi ni. Nekaterih glasbenikov danes ni več med nami, umrl je kanadski pianist Paul Bley, in vsi so bili v svojem času vizionarji. Tudi sam sem črpal od njih, ničesar nisem sam iznašel. Tvoja pot, izkušnja, tvoj modus vivendi pove, ali si sposoben kaj povedati družbi ali pa si običajen glasbenik v neki službi. Niti iz preteklosti se povežejo.

Zadnjič sem si na youtubu zaželel slišati legendarnega jazz saksofonista Johna Coltrana. Smešno, a ni bilo niti enega dokumentarca o njem. Clint Eastwood je režiral denimo Bird o Charlieju Parkerju, pa Straight, No Chaser o bebop pianistu in skladatelju Theloniousu Monku. Kako naj mladi vedo, da je nekoč obstajal Coltrane, ki je bil inovator nad inovatorji? Učil sem se igrati kot on še kot mulec, plošča Giant Steps njegovega kvarteta je še danes najboljši primer standarda izjemno težkih akordov. Ko poslušaš takšne ljudi, dobiš tudi sam korajžo. Ustvarjalnost je torej spoj več stvari: znanja, življenja, fantazije, igranja z drugimi glasbeniki, potovanj, različnih prostorov in kultur, ki so lahko ključna motivacija, da spremeniš kaj na sebi.

Veliko potujem po Evropi z vlakom in takrat je čas za branje poezije. Knjige mi ljudje podarjajo, tudi neznani ljudje, v različnih jezikih. Navdušuje me mlada generacija poetov, njihove misli so navdihujoče. Umetnostne zvrsti se nedeljivo povezujejo med seboj, škoda, da tudi mi nismo tako povezani – poeti bi prihajali na naše koncerte, mi na njihove literarne večere. Ko sem še živel na Nizozemskem, v Španiji in na Portugalskem, so bile povezave med različnimi umetnostmi običajne. Nastajali so izbruhi drugačnosti videnja, interpretacije. Navezan sem bil na ta druženja, to je bila vedno neka dodatna bio hrana k običajni, ko sicer rutinirano vadiš iste zadeve.

V razdrobljenost nas sili že sistem, ki proizvaja vsakič manj pravic. Posamezniku kradejo svobodo, silijo ga v borbo za preživetje, v papirologijo, nadzirajo ga. Kaj bo to pomenilo za umetnost čez nekaj let? Bo sploh še kdo ustvarjal? O tem je lani govorila tudi Joëlle Leandre na mojem festivalu Brda Contemporary Music Festival – BCMF. O tem, kako se boriti za stvar, da te ne utišajo.

Pogovarjamo se samo še o številkah, koliko poslušalcev je kdo privabil na svoj koncert. To ne zanima le organizatorjev dogodkov, ampak tudi glasbenike: nihče več ne vpraša, kakšna je bila glasba. Te številke potem kažejo na ministrstvu za kulturo. Jazz je od nekdaj sodil v obrobno glasbo, samo Georgeu Weinu je v zgodovini uspelo spreobrniti ta trend. Newport jazz festival je organiziral še v času Louisa Armstronga in Charlieja Parkerja, prvi je te jazziste iz klubov pripeljal v velike dvorane. Kljub preteku let so ljudje še vedno pripravljeni poslušati to glasbo, ki je obstala iz več razlogov – bila je inovativna, drzna, odprta. Italijanski politikar Berlusconi me je enkrat prav nasmejal, ko je rekel, da spoštuje samo tiste glasbenike, ki na koncert privabijo 80.000 ljudi. Očitno se je orientiral po stadionu milanskega nogometnega kluba, ki ga ima pred očmi.

Če govorimo o svobodi ustvarjalca, ta v prvi vrsti ustvarja zase, lahko pa ga pride tudi kdo poslušat in kupi njegovo zgoščenko. Demokracija je v jazzu vedno veljala. Danes se mlade na neki način sili, da ustvarjajo »dojemljivo« glasbo. Zame je glasba odprto nebo. Nisem ne avantgardist, ne jazzist, ne free jazzist, ne radikalist ali minimalist, glasbo se trudim poznati v vseh jezikih.

Celoten sistem lizanja riti je vsak dan očitnejši, tudi kar zadeva šolstvo, in to me boli. Prave edukacije sploh ni več. Imamo dobre glasbenike, ki bi mladim znali spodbuditi fantazijo, denimo ustvarjali bi zvoke z glavniki, listjem. Toda naše šole so brez občutka, kaj je treba dati mladim; to seveda niso neki novodobni raperji, ki ne premorejo več niti družbeno angažiranih besedil, ki so duša rapa.

Ravno zato je moja tolkalska šola drugačne oblike. Mladi se zanjo sami odločijo in točno vedo, kaj bodo dobili. Zdaj sem na pot pospremil že tretjo generacijo tolkalcev. Prvo sem zastavil v Mariboru, vanjo so sodili Igor Bezget, Samo Šalamon, Vasko Atanasovski, Sebastijan Duh in drugi danes odlični vsestranski glasbeniki. Vsak od njih se bori za preživetje na tej sceni. V drugi generaciji, v kateri sta bila denimo brata Vid in Jošt Drašler, smo že zastavili Kombo orkester, s katerim smo izdali tri zelo odmevne zgoščenke. S sedanjo generacijo smo posneli Hramo, ki je že peta plošča iz naše tolkalske šole. Ena zgoščenka je nastala s komaj osemletnimi bobnarji. Drugače pa so moji učenci začetniki iz garaž, nekdanji pankerji, ki se zavedajo, da bo treba zelo garati. Informacij bodo nabrali dovolj, da bodo lahko ustvarjali svoje bende, svojo muziko in da bodo lahko v tej družbi nasploh kreativni, četudi bodo odpadniki.

Šole in koncept šol nasploh sovražim. Do te šole je v resnici prišlo, ker me je nekega dne v Novi Gorici srečal Boleslav Simoniti iz takratne zveze kulturnih društev, sam sem v tistem času poučeval na konservatoriju v Veroni, in mi je potarnal, naj kaj ukrenem glede mladih, češ da le visijo za točilnimi pulti in nič ne počnejo. Zapeklo me je pri srcu, začutil sem neko zavednost, obligacijo kot nujno zlo.

Barry Guy je izjemen britanski glasbenik na kontrabasu, skladatelj, ima svoj orkester, doma je tudi v klasični glasbi, sodi pa v generacijo Evana Parkerja, Dereka Baileyja, Johna Stevensa, ki so se med prvimi borili za neodvisno kreativno glasbeno sceno. Na odru bo še njegova soproga Maya Homburger, ki je mojstrica na baročni violini, oba skupaj pa vodita založbo Maya Records. Kontrabas, talni bobni in baročna violina, to je zame nadvse inspirativna kombinacija. Dobro se počutim, ko sem z vrhunskimi glasbeniki, da iztisnejo iz mene vso ustvarjalnost.