Bila je mokra noč še mladega leta 1998. Gorska cesta nedaleč od meje s Srbijo je bila kot običajno prazna. Toda tokrat so vsenaokrog v zasedi ležali pripadniki ameriške posebne operativne enote Delta. Njihov poveljnik Pete Blaber je bil še prejšnji dan v enotinem oporišču Fort Bragg v Severni Karolini. A informacije so bile videti prepričljive: v eni izmed naslednjih treh noči se bo Radovan Karadžić, prvi na seznamu haaškega mednarodnega sodišča za vojne zločine, po tej cesti peljal iz Srbije na Pale nad Sarajevom.
Deltovci so imeli poleg običajne opreme in oborožitve s seboj še precej novi avstrijski izstrelek za razbijanje vrat in v trak razrezano kamionsko gumo s titanovimi bodicami. Avstrijsko granato so med urjenjem že preizkusili. S tečajev ni snela le vrat na stavbah, temveč tudi avtomobilih. Nekaj novincev je med urjenjem to plačalo s podplutbami in zvenenjem v glavi, hujšega pa ni bilo, saj med eksplozijo ni bilo nobenih drobcev, temveč le neznanski zračni pritisk. Toda izstrelek je moral na cilj prileteti bolj ali manj pod pravim kotom, kar pomeni, da bi moralo napadeno vozilo peljati največ dvajset kilometrov na uro.
Gorila v zasedi
Zato je bila z deltovci v bosanskem gozdu tudi gorila. Ne prava, pač pa prav tako kot Blaber v 24 urah iz ZDA dostavljeni kostum na enem izmed specialcev. Za povzročanje kognitivne disonance. Izkušeni Karadžićevi telesni čuvaji, so menili deltovci, namreč nobenemu izmed klasičnih trikov za ustavljanje ne bi nasedli. Gorila pa bi jih za sekundo ali dve utegnila zmesti, kar bi zadostovalo za uspešen napad z avstrijskimi izstrelki. Če ne, pa bi nekaj metrov naprej čez cesto potegnili gumijaste trakove z bodicami, ki so se dokazale pri prebijanju sleherne pnevmatike.
Toda Karadžića ne tisto ne nobeno drugo noč ni bilo in epizoda z gorilo kot čudaškim elementom presenečenja je postala le ena v vrsti nenavadnih v pogosto politično oviranem lovu na balkanske vojne zločince, ki jih urednik britanskega Guardiana Julian Borger, med drugim nekdanji dopisnik z Balkana, opisuje v svoji pred nekaj tedni objavljeni knjigi (The Butcher's Trail). V lovu, ki pogosto ni bil »filmski« v vseh mogočih pomenih te metafore le na izvedbeni ravni, pač pa tudi na vseh drugih. Vendar, čeprav velikokrat zgolj po tem ali onem naključju, je bil to tudi uspešen lov, saj je pred haaško sodišče pripeljal več kot 150 osumljencev oziroma vse iskane z obtožnico, ki niso prej umrli.
Naključje v obliki srečne razporeditve (političnih) zvezd je nazadnje odločilno prispevalo tudi k aretaciji izvajalca velikosrbske ideje v Bosni in Hercegovini, pred tem psihiatra in zmerno uveljavljenega sarajevskega pesnika Radovana Karadžića. Človeka, ki se, kot je kasneje dejal njegov nekdanji predstojnik na sarajevski psihiatriji, ni po ničemer razlikoval od povprečja someščanov. Po ničemer, niti po tem ne, da se je poročil s študentsko ljubeznijo, da je bil član zveze komunistov, da je nekaj let pred vojno pristal v zaporu, ker si je z nekega javnega gradbišča prisvojil gradbeni material za počitniško hišo na Palah, in ne po tem, da je bil v mestu prišlek s planin.
Nepriznani pesnik
Nemara je zgolj legenda, a sliši se verjetno, da se je 15-letni Karadžić leta 1960 v Sarajevu znašel samo zato, ker njegova mama ni imela dovolj denarja za vozovnico, da bi ga iz rodne črnogorske Petnjice poslala v Beograd. Dinarjev je bilo dovolj le za Sarajevo, kjer je Karadžić najprej končal srednjo medicinsko šolo, nato pa še medicinsko fakulteto. S študentskimi protesti leta 1968 in kratko uredniško kariero pri študentskem časopisu se je leta 1970 njegova politična dejavnost za naslednji dve desetletji tudi že končala.
Raje je pisal pesmi, tudi otroške in tudi te neredko mračno svetobolne; niti orožja v njih ni manjkalo. Najpogosteje pa je navajano njegovo predvojno Sarajevo, pesem za odrasle: Slišim korake rušenja / mesto gori kot kadilo / v dimu vidim našo vest / med oboroženimi skupinami, oboroženo drevje / vse, kar vidim, je oboroženo / vse je vojska, boj in vojna. S svojimi pesmimi je nadlegoval vse literarne sodobnike, kot psihiater pa se je poskusil tudi v nogometnih klubih Sarajevo in Crvena zvezda, kjer ga nogometaši, podobno kot literarni kritiki, niso jemali prav resno.
Če bi ga in če bi družina imela dovolj denarja za Beograd, Karadžić danes najbrž ne bi bil (še nepravnomočno) obsojeni vojni zločinec. Eden takšnih, kakršnih je tudi vojna v BiH naplavila brez števila. Poosebljena arendtovska banalnost zla. A Bosni in Hercegovini njena usoda zato še najbrž ne bi bila prihranjena, kajti, recimo, Karadžićev najtesnejši sodelavec Momčilo Krajišnik, prav tako človek, ki je pred vojno poneverjal javni denar in pristal v zaporu, velja za človeka, ki je z birokratsko natančnostjo organiziral etnično čiščenje ozemelj, ki jih je zasedla bosansko-hercegovska srbska vojska. Voljnih pomagačev, v običajnih časih običajnih ljudi, biologinj, strokovnjakov za Shakespeara, novinarjev ali pač psihiatrov, je imel velikosrbski beograjski režim Slobodana Miloševića v BiH ničkoliko.
Turški koren
Karadžića je najprej na vrh Srbske demokratske stranke (SDS) in nato na vrh samooklicane srbske države v BiH tako bolj ali manj naplavilo naključje. Nikoli prej nihče pri njem ni opazil nacionalizma, nasprotno, o romanih Vuka Draškovića, denimo, je pred vojno menil, da so brez veze. Brez svojevrstne ironije v tem pogledu pa ni dejstvo, da je bilo v predvojnem sarajevskem telefonskem imeniku deset Karadžićev: večinoma muslimanov oziroma dandanašnji Bošnjakov, kajti koren priimka je kajpak – turški. In nemogoče je vedeti, ali nekje v podzavesti njegovih privržencev njegov priimek ni zbujal asociacij na Črnega Jurija, Karađorđa, in celotno kraljevsko dinastijo ter tako prispeval k njegovi zlobni karizmi.
Ni jih malo, ki so prepričani, da se je Karadžić politike oprijel predvsem iz »poslovnih razlogov«, da je bila ideologija na drugem mestu. To kajpak ne spremeni dejstva, da je bil na čelu paradržave, ki je neverjetno organizirano in sistematično iztrebljala in preganjala Nesrbe. Na čelu teroristične paradržave, ki je samo v Sarajevu umorila več kot 10.000 ljudi, organizirala koncentracijska taborišča in izvedla množični pokol v Srebrenici. Na čelu teroristične paradržave, ki je bila z daytonskim sporazumom legalizirana.
Ko se je nekoč vsemogočna srbska socialistična stranka s svojimi parlamentarnimi ostanki 7. julija leta 2008 odločila podpreti na volitvah zmagovito proevropsko koalicijo Borisa Tadića, je bilo bega Radovana Karadžića konec. Srbski obveščevalci, ki so Karadžića že nekaj tednov pred tem odkrili v Novem Beogradu pod belo bradato-dolgolaso krinko zdravilca Dragana Davida Dabića, so dobili namig, da ga smejo prijeti. Goriljega kostuma niso potrebovali. Ob pol desetih zvečer 18. julija so Karadžića povsem nespektakularno »sneli« z mestnega avtobusa.
