Britanca klonirala mrtvega psička
Smrt hišnega ljubljenčka je boleča izkušnja, Laura Jacques in Richard Remde sta se z njo soočila lansko poletje, ko je njunemu osemletnemu bokserju Dylanu odpovedalo srce. Nekdo jima je tedaj povedal, da lahko njuno žalost omili biotehnična raziskovalna fundacija Sooam iz Južne Koreje, ki se že celo desetletje ukvarja s kloniranjem, seveda za lepe denarce, saj je treba zanj odšteti okoli 100.000 evrov. Nemudoma sta mrtvemu psičku odvzela vzorec kože in poskrbela, da je prišel v roke južnokorejskim kolegom. Dylan je bil v pasjih nebesih že dvanajst dni, ko je vzorec prispel v tamkajšnji laboratorij, znanstveniki pa so Lauro in Richarda vnaprej opozorili, da s svojo tehniko kloniranja še nikoli niso uspeli s tkivom, dobljenim več kot pet dni po smrti psa. Vztrajala sta, naj vendarle poskusijo, in res jim je uspelo. Pred dnevi sta tako odpotovala v Južno Korejo in bila navzoča pri skotitvi dveh Dylanovih klonov, medtem ko sta imela pravega še vedno v zamrzovalniku. Zdaj bo deležen pokopa na domačem, v njegov spomin preurejenem vrtu. Laura in Richard nista prva Britanca, ki sta dala klonirati svojega psa. Rebecca Smith iz zahodnega Londona je klona svoje jazbečarke Winnie dobila predlani. Zanj pa ji ni bilo treba plačati niti evra, saj si je možnost kloniranja še vedno žive psičke pridobila v nagradni igri omenjenega južnokorejskega laboratorija. Znanstveniki opozarjajo, da kloniranje poleg etičnih vprašanj in ogromnih stroškov prinaša številne zdravstvene težave klonu samemu. Mi pa Lauri in Richardu želimo, da jima Dylanova klona prineseta čim več veselja.