Pa sploh nisem hotel začeti s fizikalno razlago vetra ali drugih pojavov v ozračju, ampak meteorologa hitro zanese. Pravzaprav sem želel napisati nekaj o našem dojemanju vetra. Saj ste že slišali zgodbo o tem, kako so ljudje urejali vreme, da bi bilo po njihovem okusu. O vsem se jim je uspelo dogovoriti, lepo je deževalo, sijalo je sonce – ampak jeseni skoraj ni bilo pridelka. Ker so pozabili na veter. Tudi veter je pomemben del naše narave, našega vremena in zaradi vremenskih pojavov, kot jih na Zemlji imamo, so se tudi živa bitja prilagodila na take razmere. Veter oprašuje rastline – vetrocvetke; to je beseda, ki jo izgovorimo na hitro, ne da bi se zavedali, kako ilustrativna je pravzaprav. Rad imam take besede, ki povedo veliko že same po sebi.
Veter imajo nekateri ljudje radi, drugi pa sploh ne. »Kako zoprno piha!« Saj ne rečem, da je prijetno, kadar, recimo, pri temperaturi minus pet stopinj zapiha okoli ušes. Toda po drugi strani nam ravno pozimi veter v marsikateri kotlini »izboljša« zrak, pa čeprav našo svinjarijo odnese sosedom. Ampak narava vse popravi in drugič dobimo sosedovo porcijo umazanije mi. Če pozimi ne bi bilo vetra, ne bi bilo zametov, opasti v hribih. Če poleti ne bi bilo vetra, nas ne bi prijetno ohladil, pa čeprav nam morda odnese kakšen slabo pritrjen kos perila, ki ga sušimo na vrtu, ali pa odkrije ponjavo, s katero smo pokrili avto, da se ne bi preveč segrel. Ali pa zaloputne vrata, da se potem jezimo na partnerja, zakaj je vendar tako jezen.
Na koncu koncev, če ne bi bilo vetra, gibanja zračnih mas, bi vreme na Zemlji mirovalo, ne bi dobivali pošiljk dežja ob vremenskih frontah in ciklonih – pa saj ti sploh ne bi nastajali. Bile bi le plohe in nevihte, kolikor pač. Ali je res tako hudo, če nam pokvari svežo pričesko ali če nas zaradi vetra bolj zebe v ušesa? Po mojem ne.
