Ob političnih in tehnoloških revolucijah je potekala še ena izjemna sprememba. Velenje, ki je bilo še pred drugo svetovno vojno zgolj majhen trg, je v nekaj desetletjih doživelo preobrazbo v pomembno industrijsko mesto.
Požarna bramba je v Velenju delovala že pred uradno registracijo v Gradcu. Vse se je začelo eno leto prej, ko je Karl pl. Adamovič, tedanji lastnik velenjskega gradu, dobrotnik in mecen številnih dejavnosti v Velenju, društvu odstopil prostor za gasilski dom in jim podaril 500 goldinarjev. Znatna vsota je gasilcem omogočila nakup prve ročne brizgalne kernreiter, drugega orodja in opreme. Lahko so začeli z urejanjem gasilskega doma na prostoru nekdanjega živinskega dvora Majerhof, ki so ga preuredili in razširili, zgradili so tudi lesen stolp za sušenje cevi iz konopljenih vlaken.
Ognjeni krst so gasilci PGD Velenje doživeli 8. aprila 1898, ko je v Škalah zagorelo gospodarsko poslopje, ki mu kljub hitremu prihodu gasilcev ni bilo pomoči. Ti so na prizorišče požara menda prišli v sedmih minutah, a kmečki hiši in hlevu ni bilo pomoči. Nekaj več kot leto dni pozneje je zagorelo gospodarsko poslopje Antona Pečečnika. Hitra odzivnost gasilcev je tokrat rešila ves trg, saj poročilo o požaru posebej poudarja, da bi sicer trg doživel podobno katastrofo kot pred stotimi leta – maja 1801 je namreč pogorel ves trg.
Urbanizacija spremenila značaj gasilstva
Po drugi svetovni vojni je Velenje doživelo obširno urbanizacijo. Društvo je bilo postavljeno pred velik izziv, saj se je moralo iz majhnega vaškega društva hitro preleviti v gasilsko enoto, ki je pripravljena posredovati v izjemno različnih situacijah. V svoje vrste so privabljali vse več in več mladih, z izobraževanji in tečaji so nadgrajevali svoje znanje, nabavljali so novo opremo in širili vozni park.
Leta 1971 so zgradili nov gasilski dom. Prejšnji na neustrezni lokaciji je bil že zdavnaj premajhen, zato ga je nadomestil sodoben objekt z večjimi prostori za opremo, z učilnicami in manjšo dvorano. Nov gasilski dom je bil nujen korak v razvoju društva, saj je omogočil širjenje in nadaljnji razvoj gasilstva v Velenju. Zaradi potreb velenjske industrije se je v sodelovanju s Tovarno gospodinjske opreme Gorenje začelo uvajati prve poklicne gasilce. Poklicno jedro je bilo v PGD Velenje ustanovljeno leta 1998, v njem pa je danes zaposlenih dvanajst gasilcev.
Stara tradicija gasilske tombole
V Velenju so posebni tudi zaradi gasilske tombole, ki je v preteklosti pomenila pomemben finančni vir. Poveljnik PGD Velenje Bojan Brcar je pojasnil zgodovino gasilskih prireditev v Velenju: »Gasilske oziroma vrtne veselice smo prirejali do leta 1978, ko smo prevzeli organizacijo tombole. Ta je pri nas tradicionalna, saj je društvo že pred stotimi leti znaten del finančnih sredstev pridobilo na ta način. Takrat se je organiziralo 'Feuerwehrkränzchen mit Glückshafen' oziroma nekakšne damske krožke s tombolo, ki so sčasoma prerasli v tradicionalno tombolo. Do leta 1992 smo organizirali triindvajset takšnih prireditev, ki so na zabaven način poskrbele za del sredstev, ki smo jih potrebovali za delovanje.«
Hvaležni za podporo sokrajanov
Intervencije so v velikem gasilskem društvu pogoste in običajno jih imajo vsako leto okrog tristo. Zato je poleg poklicnega jedra močna tudi prostovoljna operativna enota, ki šteje skoraj sedemdeset gasilcev. Vozni park so konec lanskega leta povečali za »kombinirko« – vozilo GVC 16/25: »400.000 evrov vredno vozilo smo prevzeli konec novembra v podjetju Rosenbauer in nam že dobro služi. Za dobro opremljenost se moramo zahvaliti tudi lokalni skupnosti, saj imajo sokrajani posluh za naše potrebe oziroma razumejo našo vlogo v družbi. Tudi zaradi njihove podpore je delo v društvu lažje in ob predanih gasilcih je za razvoj gasilstva zelo pomembna tudi podpora drugih krajanov,« pojasnjuje poveljnik Brcar.
Velenjčani slovijo kot ljudje z izjemno razvitim čutom za sočloveka, kar menda izhaja iz rudarske tradicije. Gasilstvo je v kraju zato cenjeno, interes med mladimi pa velik. V društvo je včlanjenih več kot petdeset zelo aktivnih mladih gasilcev, ki se redno udeležujejo tekmovanj in srečanj Gasilske zveze Šaleške doline. Društvu se zato obeta lepa prihodnost, saj je ob predanosti vseh generacij možno napredovanje tako v tehničnem kot organizacijskem smislu. Bojan Brcar sicer pravi, da včasih kdo, ki ni gasilec, vseeno ne razume povsem njihove pripravljenosti pomagati sočloveku v vsakem vremenu in ob vsakem času, a gasilce zahtevni izzivi le še bolj združujejo in jim dajejo zagon, da bodo še dolgo nadaljevali tradicijo.
