Amir Kulaglić, predstavnik žrtev genocida v Srebrenici: »Z drugimi žrtvami genocida v Srebrenici sem v spominskem centru v Potočarih spremljal prenos izrekanja sodbe. Še vedno sem pod vtisom tega dogodka, ki je bil za nas zelo čustven. Razočarani smo in ne moremo razumeti, kako je sodišče lahko izreklo takšno sodbo. Pričakovali bi, da bo tožilstvo vložilo pritožbo in za Karadžića zahtevalo dosmrtni zapor ter razglasitev genocida na vsem območju Bosne in Hercegovine, ne zgolj v Srebrenici.
V vsej BiH so odkrili več kot petsto masovnih grobnic s tisoči posmrtnih ostankov. To je resnica o genocidu Radovana Karadžića. Sprašujemo se, kako je Srebrenica lahko ostala na ozemlju Republike srbske, četudi je bil genocid na področju Srebrenice že večkrat dokazan in obsojen. Na podlagi sodb bomo žrtve zahtevale za Srebrenico poseben status in izločitev iz ustavnopravnega sistema Republike srbske. To, da smo v Srebrenici ves čas soočeni s svojimi krvniki, ki so še vedno na prostosti, je norčevanje iz žrtev. Prihodnost brez pravice ni možna. Prav tako ni možna sprava.
Hkrati pa mislim, da je ta sodba obenem tudi sodba politiki Slobodana Miloševića, politiki srbske Akademije znanosti in umetnosti ter Jugoslovanski ljudski armadi. Sodba sporoča vsemu svetu, da agresija in ubijanje ne moreta biti upravičena. Prej ali slej bo prišla kazen.«
Dr. Miša Zgonec - Rožej, nekdanja pravnica na tribunalu v Haagu, danes raziskovalka v Chatham House v Londonu: »Današnja obsodba Radovana Karadžića je izjemnega pomena za žrtve in njihove sorodnike, ki že več kot dvajset let čakajo na pravico za zločine, ki so jih zagrešili pripadniki sil Republike srbske pod vodstvom Radovana Karadžića. Kot nekdanji predsednik in vrhovni poglavar vojaških sil Republike srbske je Radovan Karadžić najvišji politični vodja, ki ga je sodišče spoznalo za krivega za genocid nad muslimanskim prebivalstvom. Karadžić je sicer ves čas postopka zavračal svojo odgovornost za zločine z izgovorom, da so zločine zagrešili posamezniki, ne pa sile pod njegovim nadzorom.
V Srbiji se je uspešno skrival celih trinajst let, preden so ga aretirali in ga izročili tribunalu.
Sodba tako dokazuje pomembno dejstvo, da tudi najvišji politiki in državni uradniki ne morejo uiti roki pravice in se izogniti odgovornosti za zločine, ki so zagrešeni pod njihovim vodstvom, pa čeprav sami niso »pritisnili na sprožilec«.
Čeprav sodba predstavlja zmago pravice nad zločini, pa pušča nekatere žrtve nezadoščene. Sodišče je sicer ugotovilo, da je Karadžić odgovoren za genocid na območju Srebrenice leta 1995, vendar pa ga je oprostilo za genocid v drugih delih Bosne in Hercegovine.
Žrtve bodo tako morale počakati na dokončno odločitev pritožbenega sodišča. Sodniki Karadžiću – v nasprotju z zahtevo tožilca – niso dodelili dosmrtnega zapora, vendar pa se njegova 40-letna zaporna kazen uvršča med najvišje do zdaj izrečene kazni pred tribunalom. Glede na naravo zagrešenih zločinov, kot sta genocid in iztrebljanje, takšna kazen ni presenetljiva.«
Dr.Sabina Zgaga, strokovnjakinja za mednarodno kazensko pravo: »Razumem, da žrtve genocida niso zadovoljne s kaznijo 40 let zapora in da so pričakovale dosmrtni zapor. Toda vedeti je treba, da haaško sodišče že sicer izreka višje kazni od tistih, ki so bile predvidene v starem jugoslovanskem kazenskem zakoniku, na katerega je sodišče po statutu načelno vezano. V jugoslovanski ureditvi je bila sicer predvidena smrtna kazen, a te v mednarodnem pravu ni dopustno izvajati. Naslednja najstrožja kazen pa je bila dvajset let zapora. V primerjavi s tem je štirideset let, ki jih je dobil Karadžić, veliko. Realno gledano pa je to verjetno kar dosmrtna kazen, če upoštevamo njegovo starost.
Drugo vprašanje pa je, zakaj genocidni namen Karadžiću ni bil dokazan v drugih občinah, razen v Srebrenici. Pri tem se je treba zavedati, da je dostop do dokazov omejen. Nad tem se je tožilstvo v Haagu že pritoževalo. Tudi če dokazi obstajajo, jih ni bilo mogoče uporabiti. Zavedati se je torej treba tudi političnega konteksta, v katerem sodišče deluje.
