To sta zagotovo besedi, ki imata v družbi negativen prizvok. Če želim iz tega potegniti nekaj pozitivnega, je ambicioznost nekaj, kar si želiš storiti, nekaj posebnega. Zame ambicioznost ni negativna, kajti če želiš iz začetne ideje narediti film, je celo nujna. Brez nje ne bi bilo ustvarjalnosti, ker bi se že pri prvem problemu ustavil in obupal. Enako velja za kariero.
Kako je bilo, ko ste zapuščali srednješolske klopi in se odločali o nadaljnji življenjski poti? Ste kolebali, na katero fakulteto bi se vpisali, ali ste imeli že začrtane smernice?Ne, nisem kolebal, že pri 16 letih sem vedel, da želim ustvarjati filme. Vedel sem, da je v Sloveniji edina možna pot do cilja – filmske režije – ta, da se vpišem na AGRFT. Za to, da je nekdo sprejet na akademijo, pa ni dovolj le odlično opravljena matura ali uspešno končana srednja šola, najpomembnejši so sprejemni izpiti. In ravno zaradi teh nisem bil sprejet po svoji prvotni želji. Vendar sem o možnosti neuspeha razmišljal že prej. Hodil sem na ekonomsko srednjo šolo, kjer je bilo veliko matematike in ekonomije, zanimale pa so me psihologija, sociologija in filozofija, torej predmeti, v katere se v srednji šoli nisem mogel poglobiti, zato sem se odločil, da se po neuspelem sprejemnem izpitu vpišem na študij laične teologije. Ravno ta študij mi je dal tisto, kar mi danes koristi pri pisanju scenarijev in režiji. Vsakič ko ustvarjaš nov scenarij, morajo biti liki verjetni, in ravno tukaj mi koristi pridobljeno znanje.
Pa vendar se niste vdali v usodo, odločili ste se, da boste režiser, in to ste postali…Tako je. Četudi se ti zdi nekaj nedosegljivo, zmeraj obstaja pot do tja. To je verjetno pozitivna lastnost ambicioznosti, da vztrajaš na eni poti in prideš do cilja. Pri meni je bil prvi korak pravzaprav študij filmske režije na AGRFT.
Ste kdaj razmišljali o karieri v Hollywoodu? Je Zasavje območje, kjer človeku lahko uspe?Ne smemo gledati, ali je to Zasavje, Prekmurje, Los Angeles ali Moskva. Zelo rad živim v Zasavju, če pa je treba, imam nedaleč stran letališče, kjer se lahko usedem na letalo in odletim, kamor želim. Živimo v svetu, kjer ni več pomembno, kje človek živi. Ni mej, kjer koli lahko uspeš, edine meje so v glavah, vendar če želiš uspeti, ti bo to tudi uspelo. Glede Amerike je pa tako, da nikoli nisem razmišljal o njej, če pa se bo ponudila priložnost, jo bom seveda sprejel. Nočem imeti nekih utopičnih idej ali sanj. Prepusti se, si rečem.
Poudarjate, da je za uspešen film pomembna dobra ekipa. Lahko režiser sploh uspe kot posameznik?Režiser je kot dirigent orkestra, lahko maha, ampak če je sam, ni glasbe. Če pa ima dobre soliste, dobre igralce, prvo violino, torej direktorja fotografije, lahko naredi nekaj posebnega. Brez sodelavcev režiserji nismo nič, saj veste, več glav več ve.
Tudi v vašem prvem celovečernem filmu je obravnavana kariera, omeni jo Milena Zupančič v vlogi Melite. Ali menite, da mladi stremimo k ustvarjanju kariere, starejši pa se ustalijo in zanje kariera ni več tako pomembna?Odvisno od posameznika. Vendar menim, da je to nekaj povsem normalnega. Ko smo mladi, želimo ustvariti čim več, biti čim uspešnejši, želimo zgraditi kariero, hočemo si zagotoviti neodvisnost in hkrati priznanje okolice. Ko smo starejši, pa strmimo k mirnejšemu življenju, v ospredje postavljamo druge vrednote, drugače dojemamo okolico. Starejši imajo dovoljenje, da gledajo na svet drugače in se jim oprosti godrnjanje. Sam sem zadnje čase fasciniran nad okusom. Nikoli nisem maral pekoče hrane, letos pa se je moj okus spremenil in obožujem pekočo hrano. Tako je tudi življenje, enkrat je v ospredju družina, drugič kariera, nato vnuki – to je normalen cikel življenja.
In vse to zajamete v svojih filmih. Nekoč ste dejali: »Film je moja religija in ljubezenska afera.«V film vlagam veliko energije in razmišljanja. Moja religija je zato, ker v film verjamem, je medij, ki se lahko človeka zelo dotakne, lahko ga navdihne, spremeni življenje. Ljubezenska afera pa zato, ker imam občutek, da z njim vedno pobegnem in se nekam skrijem. Preizkusil sem se v športu, drugem ustvarjanju, a sem se vedno vrnil k filmu, ki je postal zelo velik del mene.
Kaj bi svetovali mladim, ki se odločajo o svoji nadaljnji življenjski poti?Naj ne poslušajo nikogar, naj se držijo svojih želja; čeprav je želja najbolj nora želja na svetu, ji je treba slediti. Tako kot sem sam želel študirati filmsko režijo, nisem se vdal in tako po nekaj letih prišel do cilja. Mislim, da je pomembno, da se nikoli ne vprašaš, kaj bi bilo, če bi takrat izbral drugačno pot ali pa se vdal.
