»Vsak človek je zase svet,« je zapisal Tone Pavček. To precej drži. Vsak naj bi se razvijal v osebo, kakršna hoče biti sam, ampak to velja vse manj, kajti vse bolj se prilagajmo družbi. V preteklosti so morali biti ljudje povezani, da so prišli do cilja, drugače bi izumrli, saj posameznik ni bil dovolj močan, da bi se branil pred naravo. V 21. stoletju je s tem ravno obrnjeno. Uspeti želimo le sami, tudi če s tem uničimo in izdamo nekoga drugega. Namesto da bi se med seboj spodbujali in urejali medsebojne odnose ter s tem zadovoljili osnovne človekove potrebe, se vsak zapira vase.
Ko gledam v prihodnost, si želim imeti službo, v kateri bom srečna, zadovoljna – ne samo zaradi plače, želim si ustvariti družino in življenje uživati. Sliši se precej standardno. Saj tudi je. Vse skupaj je najverjetneje posledica romantičnih filmov s srečnim koncem. Mediji nam vsiljujejo ideje o tem, da je uspeh povezan le z denarjem in visokim mestom na socialni lestvici. Potem se sprašujemo, zakaj je toliko nesrečnih ljudi. Motivacijo je včasih težko najti. Starši in profesorji nam pravijo, naj se učimo. Pa vendar! Ali se učimo le toliko, da ustrežemo staršem, ki si želijo za nas le vse najboljše, ali se učimo, da bi v življenju nekam prišli? Šolski sistem naj bi z ocenami »preverjal« znanje. Iz tega pa se razvije nekaj drugega, kajti vsakodnevno se obremenjujemo z ocenami: ali mi bo uspelo dobro opraviti test? Za koga? Komu se želim dokazati?
Ocene niso vedno realen kazalnik znanja – ta pa naj bi bil ključen. Obremenjujem se s svojim povprečjem, saj se vse upošteva za vpis na fakulteto, ampak na koncu ti lahko spodleti zaradi predmeta, ki se tvojega priljubljenega področja niti malo ne tiče. Srednješolska leta naj bi bila pravi čas za to, da se usmerimo v področje, ki nas veseli. Tako bi na fakulteto prišli z dobro podlago. Dokler so ocene nekakšna nuja, pa se vse vrti okoli tega, ali bomo pisali dovolj dobro, da opravimo letnik.
Nekoč sem na socialnem omrežju videla sliko, ki je pravila nekako takole: »Ko odrastem, si želim le tega, da ne bom ves teden čakal na vikend.« Nad tem sem se precej zamislila. Želim si, da v prihodnosti ne bom kot ljudje, ki jih poznam. Ne želim tarnati o premajhni plači, o tem, kako je šef nepošten. Želim živeti srečno, brez skrbi o tem, ali bom s plačo prišla skozi mesec. Želim si potovati, preizkusiti čim več stvari in takrat si bom rekla, da sem uspela.
Na koncu se ne bomo več spominjali, kakšno oceno smo dobili v drugem letniku pri fiziki, to niti ne bo pomembno. Pomembno bo, kako smo življenje živeli.
