Na sojenju nekdanjemu predsedniku uprave NLB Drašku Veselinoviču in članoma uprave Mateju Naratu ter Miranu Vičiču, ki jim tožilstvo očita, da so nekdanji vodji kabineta predsednika države Boruta Pahorja Simoni Dimic in njenemu očetu Viktorju neupravičeno odobrili posojili v skupni vrednosti 700.000 evrov za nakup in obnovo hiše v Murglah in kreditojemalcema tako omogočili protipravno premoženjsko korist, sta včeraj pričali le izvedenki ekonomske stroke. Sodišče je namreč neuspešno iskalo partnerja Simone Dimic Romana Horvata, ki je leta 2009 sprožil postopke za pridobivanje domnevno spornih kreditov. Horvat ima stalni naslov v Dubaju, v Sloveniji pa nobenega, zato mu je sodnica poskusila vabilo vročiti prek odvetnika, ki ga zagovarja v zadevi Vegrad, a neuspešno.
Izvedenki z različnimi mnenji
Prvo izvedenko ekonomske stroke, Jožico Capuder, ki je 40 let delala v bančništvu, je angažiralo tožilstvo, Romano Fišer s 33-letnimi izkušnjami v bančništvu pa obdolženi Narat. Capudrova je govorila v prid tožilstvu, Fišerjeva v prid obdolženim.
Čeprav banka NLB ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka oziroma meni, da z odobritvijo kreditov ni bila oškodovana (tožilstvo je škodo ocenilo na 335.000 evrov), Capudrova ugotavlja, da je bila banka oškodovana. Ne glede na to, da se kredita sedem let redno odplačujeta, je tveganje preveliko, kredita pa premalo zavarovana, meni. V 20 letih se lahko marsikaj spremeni, zato je 30-letna odplačilna doba zelo rizična.
»Ključno za banko je, da kreditojemalec kredit vrne z obrestmi vred. Pri odobritvi kredita so najpomembnejši mesečni prilivi, od plače ali pokojnine pa mora kreditojemalcu po zakonu o zagotovljeni minimalni plači ostati dovolj za dostojno življenje,« je povedala. »Finančna sposobnost ne sestoji iz kriterija zavarovanja, temveč so to mesečni prilivi. Če bi plača usahnila, bi se kredit poplačal iz zavarovanja, a to ni merilo za kreditno sposobnost,« je vztrajala. Pri obeh kreditih je banka sprejela nadpovprečno tveganje, saj kreditojemalca nista bila kreditno sposobna. Odstopi od okvirnih obrestnih mer so v banki mogoči, a načeloma velja, da so pri večjih tveganjih tudi višje obrestne mere.
Fišerjeva pa ocenjuje, da je uprava ravnala v okvirih pooblastil, da je bila kreditna sposobnost pravilno ugotovljena in da je bila obrestna mera skladna s politiko banke.
