Nato sva se preselila k edinstvenemu v Evropi, deltastemu izviru reke Vipave, kjer sva pred lokalčkom v Podskali uživala v idili reke in zrla v lepo obnovljeni Lanthierijev gradič. Ker sva na obeh obiskanih turističnih točkah videla obvestilo o poznem odpiranju, sva se za jutranjo kavo preselila v picerijo na Placu, toda le na kavo, kajti kakšen dopoldanski prigrizek bi bilo tudi tu mogoče dobiti šele po 11. uri, ko se v Vipavi začnejo prebujati tudi preostali prijetni lokalčki.

Nadaljnja pot naju je vodila po samotni in idilični dolini proti Štanjelu, ki ga register nepremične kulturne dediščine vodi pod ev. št. 760 kot naravno znamenitost in kulturni spomenik na območju občine Komen oziroma širšem sežanskem območju.

Tu sva naletela na povsem zasedeno parkirišče, kar je kazalo, da je lepa nedelja tudi številne druge zvabila na to kraško posebnost. Tradicionalne stojnice, obložene z lepimi brkinskimi jabolki in orehi, in napis »Brkinci ne jamramo« so nama popestrili dan in polepšali dobrodošlico z nekaj prijetnimi besedami v pozdrav in iz rok enega izmed prodajalcev sva prejela jabolki z besedami, da zgoraj med zidovi ne bo prevroče in da ne bova preveč žejna. In res sta nama ti jabolki prišli še kako prav, kajti ko sva zgoraj na terasi med obzidjem pri stojnicah povprašala tamkajšnje prodajalke zelišč in spominkov, kje se da tukaj popiti kakšna kavica in kaj pojesti, so naju morale žal razočarati z besedami: »Tu je že dolgo vse zaprto, tu med temi hišami in grajskim poslopjem ni mogoče dobiti niti kave ali čaja, kaj šele kakšen sendvič ali enolončnico.«

Ko naju je le zanimalo, zakaj je tako, to še tem bolj, ker so tudi ostali obiskovalci zaman iskali kakšen lokalček, pa sva kar na več koncih slišala komaj verjetne zgodbe, a jih bom v tem zapisu vseeno omenil. Ne vem, ali je res, toda da tu v Štanjelu občinske strukture niso naklonjene gostincem in gostinstvu, da bi na primer pri peki kalamarov, kar je menda hotel početi nekdo iz sosednje vasi, med zidovi smrdelo, in da vseskozi obstaja bojazen, da bi si lahko kakšen izmed gostincev prigrabil preveliko premoženje, in da so tu nekje v obnovljenem delu neke pisarne ter da tu res ne sme smrdeti po pečenju in hrani.

Osebno sva z ženo upala in verjela, da so to le natolcevanja in pretirano govoričenje, toda ne glede na vse dvome se kot turist le lahko z radovednostjo sprašujem, zakaj pa resnično v tako turistično zanimivem Štanjelu ni nobenega gostinskega lokalčka ali restavracije.

Povsem pozidan griček, na katerem se hiše držijo druga druge in se uspešno nastavljajo sončnim žarkom, med njimi pa so ozke ulice in prehodi z majhnimi trgi in z obveznim vodnjakom. To območje je šele leta 2015 dobilo kanalizacijo in vodovod, kar je privabilo številne lastnike tukajšnjih že opuščenih hiš k vračilu v ta idiličen zaselek, če ne več, pa vsaj za preživljanje prostega časa. Pa tudi na nekatere priseljence sva naletela, ki so si tu našli prijetno bivališče za svoja pozna življenjska leta.

Ni težko ugotoviti, da se sem na rob kraške planote vračajo ljudje, ki jim je kraj prirasel k srcu, in da bo Štanjel, vsaj upam tako, bolj prijazen do številnih turistov ter da bo sledil prijazni prodajalki čajev g. Lili, ki nama je iz svoje termovke ponudila dober zeliščni čaj, za katerega ni hotela vzeti niti centa. V tem trenutku pa za največjo promocijo tega kraja in kolikor le zmorejo poskrbijo prijazni in zgovorni prodajalci na stojnicah, Brkini, ki nevsiljivo poklepetajo z vsakim prišlekom. Občinarjem pa bi si drznil predlagati, da med hišami in obzidjem za prvo silo ponudijo vsaj pipo z vodo in kozarcem ter drobno napisno tablo z oznako za stranišče, če sploh je?