V štirideset let kazni so všteta tudi množična grobišča civilistov v Bijeljini, Foči, Sanskem Mostu, Zvorniku in drugih zloglasnih mestih v dolini Drine, kjer so bosanski Srbi iztrebili večino muslimanskega prebivalstva. Sledil je seznam drugih pokolov in koncentracijskih taborišč. Kdor koli je v Sarajevu pod topniško in ostrostrelsko blokado vojske Radovana Karadžića preživel štirideset dni, je ob štiridesetih letih zapora dvignil obrvi. Karadžić je množice ljudi hladnokrvno obsojal na smrt, zaslužil bi si dosmrtno ječo.
Sodišče je vzbudilo vtis zelo popustljive institucije. Še posebno bizarno so delovale olajševalne okoliščine. Med njimi je bil dogovor z ameriškim diplomatom Richardom Holbrookom, da Karadžića ne bodo preganjali, če se po podpisu sporazumov iz Daytona umakne iz javnega življenja. Lepo vedenje v zaporu so mu tudi šteli med olajševalne okoliščine, kar je med prebiranjem sodbe delovalo kot neokusna šala.
V Srebrenici so takoj izrazili razočaranje in dvom, da bo pravici kadar koli zadoščeno. Ob vsaki sodbi haaškega sodišča se takoj razširi mnenje, da je sodišče politično uravnoteženo in da z nesorazmerno strogostjo vse udeležence vojne obravnava kot enako krive. Zločini, ki so na mizah sodnikov, pa so v preočitnem nesorazmerju. Sodišče vedno bolj dobiva status mednarodne institucije pravnikov, ki so slabo opravili svoje delo.
Vtis je napačen. Sodišče je za vojne zločine obtožilo 161 posameznikov in jih osemdeset obsodilo, šestintridesetim pa še sodi. Zaslišalo je 4650 prič, opravilo 10.800 ur sojenja in napisalo dva milijona in pol strani zapisnikov zaslišanj. Sodilo je po veljavni mednarodni zakonodaji in prispevalo k razvoju njenih pravnih instrumentov. Sodišče je v tej zgodbi nedolžno. Pokazalo je, kdo je kriv za genocid, tudi takrat, ko so bile druge institucije v Evropi zadržane že samo do uporabe te besede.
Nesporazum je bil drugje. Sodišče je Radovanu Karadžiću sodilo za zločine proti človeštvu. In prav je, da so predsednika bosanskih Srbov obsodili kot navadnega kriminalca. Srebrenica pa ni bila zločin proti vsemu človeštvu, ampak zločin preostalega človeštva proti prebivalcem Srebrenice na ozemlju Evrope. Ubiti so bili pod zaščito nizozemskih vojakov iz Evropske unije na zaščitenem območju Združenih narodov, v katerih je imela Evropska unija odločilen vpliv.
Karadžić je vodil paradržavno tvorbo, ki si je sistematično zagotavljala ozemlje tako, da je iztrebljala ali preganjala Bošnjake in Hrvate, ki so živeli na osvojenem ozemlju. Že leta 1992 množični pomori v dolini Drine niso bili skrivnost. Leta 1994 se je genocid v Srebrenici dogajal vsemu svetu na očeh. Pa vendar so se evropski in ameriški generali v družbi diplomatov dogovarjali z Radovanom Karadžićem in Ratkom Mladićem kot z enakopravnima političnima in vojaškima partnerjema. Genocid v Srebrenici je prišel na koncu sprenevedanja najuglednejših institucij človeštva, ki so se delale, da v Bosni in Hercegovini ne poteka sistematično iztrebljanje bošnjaškega prebivalstva. Karadžić se je branil s tem, da ni vedel, kaj se dogaja. Za takšno držo je štirideset let premalo. Lahko bi mu dali še kakšno leto zaradi žalitve inteligence sodišča.
