Rumenonogi galebi, s katerimi največkrat prijateljujemo v obmorskih krajih, že dalj časa niso samo ptiči, ki jih srečujemo ob morju, ampak so vse bolj navzoči tudi v notranjosti države. Čeprav so popkulturni status dobili z moderno biblijo Richarda Bacha Jonatan Livingston Galeb in poosebljajo spomine na počitnice, morje, zrak in svobodo, se jih marsikje v zadnjih letih tudi otepajo. Razlog so njihove prehranjevalne navade, ki so jih malce polenile na način, da so si hrano namesto v morju in ob njem ter v rekah začeli iskati predvsem po koših za odpadke, kontejnerjih in na smetiščih, s tem pa včasih postajajo nadležni tudi za ljudi.
S sokoli proti galebom
Zgodbe, kako si galebi sami postrežejo s hrano v mestnih okoljih in se ob tem posmehujejo ljudem, so pogoste. Predvsem v nekaterih obmorskih mestih v Angliji in na Škotskem, v Belgiji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Španiji, Italiji, zlasti v Benetkah in Rimu, pa tudi v Istri in Dalmaciji so se celo že preveč prilagodili mestnemu načinu življenja in počasi postajajo moteč dejavnik.
Na Škotskem, v Aberdeenu, časopisi pogosto več vrstic o tekmah lokalnega prvoligaša namenijo problematiki galebov, saj ti redno povzročajo paniko med igralci in gledalci, ker so ugotovili, da med nogometnimi tekmami ne manjka specialitet. Tako redno obiskujejo vse lokalne nogometne prireditve in pogosto kradejo hrano, s katero se bašejo navijači. Na stadionu Pittodrie so celo honorarno zaposlili sokola in uvedli poseben zvočni sistem plašenja letečih nogometnih navdušencev. O sokolih razmišljajo tudi v Benetkah, vendar se še niso zedinili, ali se jih galebi sploh bojijo, glede na to, da na nebu praktično nimajo naravnih sovražnikov, postali pa so tudi pojem za neustrašnost. Mediji v Veliki Britaniji jim ob kakšni drzni vragoliji celo pripisujejo in napovedujejo biblične lastnosti, podobno kot nekoč podganam in kobilicam, medijskemu pritisku pa je podlegel tudi predsednik vlade Združenega kraljestva David Cameron, ki je za letos napovedal posebno konferenco na temo Nevarnost galebov za ljudi.
Ptica z bibličnimi lastnostmi
Galebi nimajo zgolj kultnega literarnega in medijskega statusa, ampak so čisto pravi biblični simbol med mormoni, ki jih častijo kot svete ptice, ker naj bi po izročilu leta 1848 rešili prvi pridelek pionirskih priseljencev v Salt Lake Valleyju pred bibličnim rojem kobilic. Kar ves teden naj bi jih zobali in jih s tem rešili pred uničujočimi insekti, o čemer strokovnjaki sicer močno dvomijo, vendar jim v čast in slavo v Salt Lake Cityju stoji poseben spomenik. Nekaj minut biblične slave so galebi dobili tudi leta 2002, ko je zaradi srčnega zastoja ob napadu galeba umrl neki upokojenec v Walesu, in leta 2014, ko je papež Frančišek v dobro miru v Ukrajini s simbolično gesto skozi okno apostolske palače poslal v let dva bela goloba miru. Enega je napadla vrana in enega galeb, ki je ptičjemu mirovniku pred očmi osuplega občinstva v Vatikanu izpulil nekaj perja. No, galeb je tudi prvo živo bitje, ki ga je povsem obnemoglega in napol mrtvega rešila patruljna ladja Triglav na svoji prvi biblični misiji reševanja prišlekov v Evropo sredi Sredozemskega morja, ko je v Jonatanovem slogu malce preveč zajadral na odprto morje.
Umetna jajca rešitev za Istro
To, da bi lahko galebi postali nadloga v obmorskih mestih, napovedujejo tudi v Istri. V posebnem projektu, ki so ga izvedli na veterinarski fakulteti v Zagrebu skupaj z veterinarsko bolnišnico v Poreču, so ugotovili, da se bodo rumenonogi galebi zaradi zapiranja deponij vzdolž vse Istre še bolj oklenili mestnega življenja. Hkrati pa postali tudi drznejši, ker so bili navajeni lagodnega prehranjevanja na smetiščih, njihovo število pa v zadnjih desetletjih narašča. Z bakteriološkimi analizami so dokazali, da so zaradi tacanja po smetiščih in kontejnerjih potencialni prenašalci bolezni, saj poleg deponij redno obiskujejo gostilniške obrate, bazene, terase in druge turistične objekte. Vendar vzrokov za paniko ni, pravijo hrvaški strokovnjaki, ki so že leta 2013 začeli z umetnimi jajci zmanjševati populacijo rumenonogih galebov. Ugotovili so, da se po dveh letih ležanja na lažnih jajcih galebi odločijo, da imajo mest dovolj, in se odpravijo drugam, na ugodnejše gnezdilne položaje, največkrat nazaj v naravo. Od leta 2011, ko so z lažnimi jajci začeli odganjati galebe iz Poreča, so izračunali, da bodo od Novigrada do Rovinja do konca leta 2016 tako zmanjšali populacijo »jonatanov« za okoli 10.000 primerkov.
Napad ni populacijski odziv na človeka
»V zadnjih desetletjih se je število rumenonogih galebov povsod v Sredozemlju močno povečalo. Posebej skokovito se je njihovo število povečalo po letu 1975, predvsem zaradi dostopnejše hrane na smetiščih, nehanja pobijanja in nabiranja njihovih jajc. Pred več kot 20 leti so gnezdili le v Sečoveljskih solinah, danes gnezdijo na strehah poslopij in stavb tudi v nekaterih slovenskih mestih in naseljih. Je prilagodljiva vrsta, ki se pogosto hrani na smetiščih, kjer se hranijo tudi rečni galebi (Larus ridibundus), medtem ko druge galebje vrste smetišč ne obiskujejo,« je povedal Iztok Škornik, strokovni sodelavec za naravovarstveni monitoring v Krajinskem parku Sečoveljske soline in človek, ki opazuje galebje populacije v Sloveniji.
V nasprotju s hrvaškim delom Istre se pri nas njihovo število ni toliko povečalo, da bi jim morali podtikati umetna jajca. V Sloveniji ne gnezdi več kot 300 parov, od tega največ v Sečoveljskih solinah (okoli 100 parov), največje število pognezditvenih rumenonogih galebov pa so zabeležili julija 2004. Takrat je bilo samo v Sečoveljskih solinah presenetljivih 25.320 osebkov, a že avgusta istega leta jih je bilo 10.000 manj. Občasno so jih sicer tudi plašili in celo odganjali z repelenti na njihovih prenočiščih v solinah zaradi zagotavljanja pogojev za pridobivanje neoporečne soli brez ptičjih iztrebkov, izbljuvkov in perja. Tovrstno početje sicer ni v skladu z obstoječo zakonodajo, saj je rumenonogi galeb v Sloveniji z zakonom zavarovana vrsta, kot tudi povsod drugod po Evropi razen na Gibraltarju, kjer jih še lahko streljajo. Slovenski galebi so tudi bolj miroljubni od angleških, škotskih in italijanskih bratov, saj gre po besedah Škornika pri napadih rumenonogih galebov nedvomno za posamezne ptice in ne za neki populacijski ali vrstni odziv na človeka. »Meni je znan le en sam napad mladega galeba na človeka v Kopru,« pravi Škornik.
Niso napadalni, a znajo zastopati svoje interese
Da galebi znajo kljuniti, se strinja tudi Tomi Trilar, vodja kustodiata za nevretenčarje in arhiva živalskih zvokov v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, ki prešteva populacijo rumenonogih galebov v Ljubljani, vendar le, če je ogrožen. »Galebi niso nasilne živali in bodo napadli le, če je ogroženo njihovo gnezdo, zato med obročkanjem mladičev na gnezdiščih v Župančičevi jami v Ljubljani obvezno nosimo čelado, branijo se tudi z bljuvanjem. Pa tudi podelajo se nate, ko se branijo,« pravi Trilar. V Ljubljani redno gnezdi od 10 do 15 parov, prehranjujejo pa se na deponiji, ki je, kot pravi Trilar, za njih, mrhovinarje, kot samopostrežna restavracija. »Na morju je seveda dosti težje najti in ujeti ribo kot na smetišču pobrskati za organskimi odpadki, kar je na neki način tudi naravno recikliranje.« To, da so ptice včasih agresivnejše, se ne zdi nič hudega niti Davorinu Tometu, znanstvenemu svetniku na Inštitutu za biologijo.
»Ptice samo zastopajo svoje interese. In odkar jih ne preganjamo več, si upajo svojo pravico zagovarjati nekoliko agresivno. S takšno agresivnostjo potem pogosto znižajo prag sociološke tolerance, ponovno se jih začne preganjati in ponovno začnejo nekoliko manj agresivno zastopati svoje interese – stvar se nekje uravnovesi. Je pa to ravnovesje pogosto precej mehko, ker ljudje večinoma ne tolerirajo zelo agresivnih metod preganjanja, ki bi bile učinkovitejše. A tudi to je znamenje, da težava za družbo očitno ni tako zelo velika,« je prepričan Tome. Zaradi prehranjevanja na smetiščih predstavljajo rumenonogi galebi potencialno grožnjo pri prenašanju patogenih mikrobov na človeka in s tem lahko ogrožajo tudi naše zdravje, vendar bi, pravi Škornik, morali zaužiti galebji iztrebek ali imeti neposredni in večkratni stik s perjem teh ptic. »Leta 1991 smo opravili tudi analize galebjih iztrebkov, ki so pokazali, da je bila v kar tretjini vzorcev prisotna bakterija Campylobacter jejuni, ki jo sicer pogosto najdemo v prebavilih ptic. Drugih patogenih mikrobov pa takrat nismo našli,« je še povedal Škornik.
