Če v Sloveniji obstajajo kulturni produkti, ki bi jih lahko označili kot »kultne«, potem je eden od teh prav gotovo radijska igra Butnskala, ki sta jo leta 1979 napisala, posnela in odigrala Emil Filipčič in Marko Derganc. Gverilsko producirana nadaljevanka v šestih epizodah, ki so jo predvajali na Radiu Študent, je s svojim absurdnim humorjem nemudoma osvojila poslušalce in postala pravi fenomen, ki je – kot se je sčasoma izkazalo – zaznamoval celotno generacijo; ob sobotnih večerih, ko je bila na sporedu, so se ljubljanske ulice dobesedno izpraznile, še dolga leta po tem (tudi po zaslugi nekoč precej razširjenega snemanja z radia na avdiokasete) pa so se našli številni zagrizeni oboževalci, ki so znali na pamet tako rekoč celotno igro.
Zafrkancija, ne pa metafora
Snovalca Butnskale – pisatelj in dramatik Filipčič ter režiser in igralec Derganc sta jo v veliki meri ustvarjala kar sproti – sta pozneje večkrat pojasnila, da je igra nastala spontano, iz čistega »veselja do zafrkancije«, ne pa morebiti iz kakšne želje, da bi skozi komično oziroma že kar groteskno optiko ponudila metaforo tedanjih družbenih razmer. »Like v igri sva pač oblikovala na način, kot sva ga bila vajena že pred tem – to je čim bolj absurdno in blazno,« pojasnjuje Derganc. Toda v zgodbi o mladeniču, ki neke deževne noči naleti na nenavaden krožek, katerega člani se v terapevtske namene zaletavajo z glavo v skalo ter si na tak način odstirajo pravo resnico o svetu, so že v času njenega nastanka mnogi videli duhovito (pa četudi morda nenamerno) aluzijo na takratno politično in kulturno prizorišče ter lucidno kritiko vse bolj načetega sistema.
Nemara je bil tudi to razlog, da priljubljenost Butnskale tudi po koncu predvajanja nadaljevanke še dolgo ni usahnila. Režiser Franci Slak je po njej leta 1985 posnel istoimenski film, v katerem sta v osrednjih vlogah nastopila tudi oba avtorja, radijska igra pa je dvakrat izšla na nosilcih zvoka, najprej na kasetah in leta 2002 še kot trojna zgoščenka. Pred dvema letoma je ob 35-letnici izvirnika izšla tudi stripovska različica Butnskale, ki jo je po zvočnem posnetku zapisal in ilustriral Derganc – kot je povedal tedaj, brez priredbe ali kakršnih koli okrajšav.
Zgroženi nad aktualnostjo
Zdaj se bo Butnskala preselila še na gledališki oder: kot otvoritveno predstavo letošnjega Tedna slovenske drame jo bodo v nedeljo v režiji Vita Tauferja premierno uprizorili v Prešernovem gledališču Kranj, kjer so jo – tudi zaradi potrebe po dokaj obsežni igralski zasedbi – pripravili v skupni produkciji s Slovenskim mladinskim gledališčem. Četudi je bil izvorni nastanek igre močno zaznamovan z improvizacijo, se je predloga po Tauferjevih besedah izkazala kot nadvse uporabna. »Ko sem Butnskalo dobil predse v obliki besedila, sem bil presenečen, kako natančno in učinkovito dramsko strukturo pravzaprav ima,« ugotavlja režiser.
Kot dodaja umetniška vodja kranjskega gledališča , tudi dramaturginja te prve gledališke postavitve Butnskale, sta Filipčič in Derganc v svojem ludističnem zanosu zadela samo bistvo slovenskega psihograma in sociograma. »Butnskala je v svojem času res pomenila pravi pretres, toda danes lahko samo zgroženi ugotavljamo, da je glede na vse, kar se dogaja v naši državi, vsebina te igre še kako aktualna.
