Nemški diskontni trgovec Lidl je razdelil britansko javnost. Večina kupcev je bila navdušena: v novi džins kolekciji je bilo mogoče kupiti par kavbojk za dobrih deset evrov (7,99 britanskega funta).

V obdobju, ko potrošniki pogosto iščejo najnižje cene, tako ni presenetljivo, da so zaloge Lidlove kolekcije pošle s svetlobno hitrostjo. A namesto zgodb o zmagoslavni slogi ponudbe in povpraševanja so bili mediji na drugi strani kritični. Z vprašanji o tem, kako je mogoče prodajati oblačila po tudi dvakrat nižji ceni od konkurence, so začeli opozarjati na razmere v tekstilni industriji, v kateri velike multinacionalke že po tradiciji izkoriščajo delavce iz tretjega sveta. Za mnoge med njimi je prevelik že korak izza delovnega pulta do praga revščine.

Bangladeš, obljubljena dežela za tekstilne multinacionalke

Skočimo na drug konec sveta, v 156-milijonski Bangladeš, ki ga skoraj v celoti objema Indija. Država je večini bralcev poznana po kolapsu megalomanske stavbe Rana Plaza, v kateri se je poleg banke, trgovin in stanovanj skrivala še cela vrsta tovarn oblačil, ki so med drugim delale za znamke, kot so Benetton, Mango, Primark, Walmart in El Corte Ingles. V eni največjih katastrof tekstilne industrije doslej je bilo pod gorami nalomljenega betona za vedno pokopanih okoli 1300 ljudi, še 2500 jih je bilo ranjenih.

Kljub glasnim opozorilom o nevzdržnih razmerah za delavce v tekstilni industriji se v treh letih po katastrofi razmere niso bistveno spremenile. Bangladeš ostaja meka za velike tekstilne in modne družbe, ki na plečih izredno poceni delovne sile kujejo dobičke. V tej azijski državi je bila sešita in narejena tudi 59-delna Lidlova kolekcija. Po izračunih britanskega časnika Guardian je lahko delavec za kos izdelanega oblačila pričakoval plačilo med dvema in devetimi centi funta (od 2,5 do 12 centov evra). Minimalna mesečna plača za industrijskega delavca, ki v tekstilni tovarni preživi navadno šest dni na teden po 15 ur na dan, znaša v tej državi sicer 68 dolarjev.

Lidl je v preteklosti že polnil časopisne stolpce zaradi domnevnega izkoriščanja delavcev. Lansko poletje je na cestah Dake, glavnega mesta Bangladeša, zaradi zaostajanja izplačil plač protestiralo okoli tisoč tekstilnih delavcev. Med drugim so šivali obleke za diskontna trgovca Aldi (pri nas Hofer) in Lidl. Pri slednjem sicer nikdar niso skrivali, da jim razmere na trgih jugovzhodne Azije godijo, še posebno v Bangladešu, od koder so leta 2014 dobavili 251 milijonov kosov oblačil, za katera so plačali od 700 do 800 milijonov dolarjev. Markus Reinken, direktor nabave tekstila v Lidlu, je tako septembra lani dejal, da načrtuje 20-odstotno povečanje nabave oblačil iz Bangladeša. Razlog? Druge države tretjega sveta so postale predrage in z letošnjim letom bodo le še dražje.

Nenehno iskanje nižjih stroškov

Za tekstilne velikane bo leto 2016 vsaj na področju stroškov dela zapisano kot leto sprememb, in to ne na bolje. Članice jugovzhodne azijske meddržavne zveze (ASEAN) so že oziroma bodo v naslednjih mesecih zvišale minimalne plače za industrijske delavce. Kambodža je dvignila uzakonjeni najnižji mesečni prihodek za 9,4 odstotka, na 140 dolarjev, Malezija bo s 1. julijem na razvitejših območjih popravila minimalno plačo za 11,1 odstotka, na 1000 ringitov (okoli 247 dolarjev), na vzhodu pa na 920 ringitov. Na Tajskem bodo minimalne plače poslej določali pokrajinski odbori, najnižja dnevna plača bo še naprej 300 bahtov na dan (8,6 dolarja). V Indoneziji pa bo minimalna plača v prihodnje rasla tako hitro, kot bo znašal seštevek gospodarske rasti in inflacije.

Nov razplet dogodkov bo verjetno pomenil še kakšno novo tovarno v Bangladešu, kjer so stroški dela kljub 79-odstotnemu zvišanju minimalne plače leta 2013 (na 68 dolarjev) še naprej vsaj dvakrat nižji od bližnje konkurence. Mnogi bodo presedlali – med njimi je najbolj zveneče ime H & M – z azijske na afriško celino, kjer postaja eno izmed središč tekstilne industrije Etiopija. Letos bo izvozila za okoli 500 milijonov dolarjev oblačil.

Selitev proizvodnih obratov v kraje s cenejšo delovno silo bo še nekaj časa stalnica v tekstilni industriji, kjer se že nekaj let več ne cedita med in mleko. Kriza v Rusiji in drugih gospodarstvih v razvoju je lani povzročila štiriodstotni padec prihodkov panoge. Po oceni analitske družbe Euler Hermes se bodo ti letos skrčili še za dodaten odstotek. Kljub temu so razsežnosti panoge, ki seže vse od bombažnih plantaž do trgovinskih polic v supermarketih ali butikih za petičneže, še vedno izjemne. Industrija, ki v svetu zaposluje od 60 do 75 milijonov ljudi, je bila odgovorna za okoli 467 milijard dolarjev svetovnih trgovinskih tokov.