Dokumentarec Tihotapci identitete je zasnovan kot film ceste, saj spremlja džip v Novi Gorici rojenega novinarja Ervina Hladnika - Milharčiča skozi številne obmejne kraje na stiku med slovanskim in latinskim svetom, srednjo Evropo in Sredozemljem. »Tukaj se srečata dve veliki plošči in pride do medsebojne penetracije v vseh najplemenitejših pomenih besede. To pusti sledove v jeziku, hrani, barvi las, obliki nosov, kar pa ne pomeni, da se kulture tukaj mešajo ali so identitete ogrožene, temveč vsak ostane to, kar je, in obenem postane še nekaj drugega,« razmišlja novinarski kolega, ki se ob režiserki Mariji Zidar podpisuje tudi pod scenarij filma.
Hladnik - Milharčič med drugim sreča Tržaški partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča, potomke aleksandrink v Prvačini, Iztoka Mlakarja v Novi Gorici, v Izoli pa Draga Misleja - Mefa, ki je poskrbel za glasbeno podlago dokumentarca. Vmes obišče vstajenjsko mašo v Gorici in se odpravi še na Sinji vrh, v Kambreško, Topolovo, Špeter Slovenov ali muzej v Šempasu, posvečen azerbajdžanskemu narodnemu heroju Mihajlu.
Na drugi strani drugačen svet
Filmski ustvarjalci so se torej podali skozi kraje v približno 20-kilometrskem pasu na obeh straneh slovensko-italijanske meje, ki je bil nekdaj znan kot območje prepustnice. Tu se je čez carino tihotapilo vse živo, kar je bilo pri nas pač težko dostopno, od kave in pralnega praška do gradbenega materiala in električnih kitar, kakršne si je poželel tudi glasbenik Drago Mislej - Mef, ki se spominja, kakšen poseben užitek je na meji doživljal, ko so mu cariniki dovolili prehod. Ampak tihotapilo se ni le materialnih dobrin, marveč tudi ideje, koncepte, miselne vzorce.
Obmejni prebivalci so nekoč občutili, da se na drugi strani razprostirajo povsem drugačen svet, resnica in način življenja. Član kvinteta Tminski madrigalisti v tolminskem narečju pripomni: »Mene se včas zdi, da so nas prou na finto vrgli. Da je blo u Goric ki eno izložbeno okno. Da so nam nastavli vse, ki se da dol dobit, samo zatu, da smo na konc podpisal, da smo zdej v Evropi.«
A paradoksalno sta Gorici pred padcem fizične meje tesno sobivali, nato pa zaživeli vsaka po svoje. O Trstu večina Italijanov misli celo, da spada pod Slovenijo, saj se o drugi svetovni vojni ne govori niti v italijanskih niti slovenskih šolah, pripoveduje tamkajšnja zborovodkinja Pia Cah.
Življenje v italijanščini je lažje
V zamejskih šolah je bil nekdaj zapostavljen tudi slovenski jezik. Donatella Ruttar iz Topolovega v Benečiji se spominja sedemdesetih let, ko je na tem območju veljalo »govori po italijansko in življenje bo zate lažje«, zato je slovensko besedo za nekaj časa skrila globoko v sebi. Pesnica Antonella Bukovaz jo v slovenščini, ki je obarvana italijansko, dopolni: »Popolnoma normalno je, da govorim slovensko, 'però' se mi zdi, da takrat nikoli ne 'rivam' povedat tisto, kar zares mislim. Mislim v italijanščini in to prevajam v slovenščino.« V tem prostoru je torej nastala paleta najrazličnejših govoric, ki zazvenijo tudi na velikem platnu.
O sožitju
Režiserka Marija Zidar o sodelovanju z Ervinom Hladnikom - Milharčičem pravi: »On razume ljudi skozi svet, jaz pa razumem svet skozi ljudi.« Sama je želela v dokumentarcu izpostaviti, da na obmejnem območju »vsak ostane svoj, a vzame od drugega tisto, kar se mu zdi najboljše«. S pogosto zabavno mozaično pripovedjo se tako odpira eno ključnih vprašanj današnjega časa: kako vzpostaviti sožitje na večkulturnem območju.
Čeprav ima gledalec pred seboj ves čas geografijo Primorske, namen filma ni kronološko potovanje od severa proti jugu niti didaktična nota, temveč je v fokus postavljen človek. Zidarjeva obžaluje le, da je izmed vseh fantastičnih ljudi, ki jih je spoznala na tej poti, lahko v dokumentarec vključila zgolj nekatere, saj se je bilo potrebno zaradi televizijskega formata omejiti na 50-minutno dolžino. Film je namreč nastal v produkciji Društva ŠKUC za RTV Slovenija, ki pa še ni določila termina predvajanja. Ker je premiera rezervirana za nacionalno televizijo, bo izdelek najprej doživel številne predpremiere v različnih primorskih krajih.
