Tega ne morem komentirati, ker KPMG revidira Cimos. Zakon in strokovna etika nam nalagata, da o družbah, ki jih revidiramo, ne dajemo komentarjev. Takšen je tudi interes družb, katerih zaupanje lahko ohranimo le s popolno diskretnostjo. Le na tak način je mogoče vzpostaviti in ohraniti odprtost pri razkritjih. Zakon o revidiranju nam nalaga, da lahko le na podlagi sodnega naloga razkrijemo zaupne informacije o posameznem revidirancu.
Kaj pa žirovska Alpina? Družba KPMG se je namreč pojavila v zgodbi s svetovalnim podjetjem Admetam. Z njimi ste sodelovali tudi pri programu prestrukturiranja Cimosa.Zelo težko govorim o konkretnih primerih. KPMG je v Cimosu izvajal finančno prestrukturiranje v okviru prisilne poravnave. Po mojih informacijah je bil Admetam najet za poslovno prestrukturiranje že pred začetkom postopka. O primeru Alpine ne morem govoriti, saj ne vem, kakšne storitve svetovalna družba Admetam konkretno izvaja. Če gre za storitve, ki pomenijo zelo podrobno analizo in celotno, tako finančno kot poslovno prestrukturiranje družbe, bi lahko bili ti stroški upravičeni.
KPMG je svetoval tudi pri prodaji Adrie Airways, ki jo je država skupaj z nemškim vlagateljem 4K Invest rešila pred stečajem, dolgoročni obstoj družbe pa ni zagotovljen.KPMG je prodajalec najel kot finančnega svetovalca za vodenje postopka prodaje. Pri Adrii Airways je bil eden izmed poudarkov pri prodaji ravno dolgoročni obstoj družbe. Vendar pa se lahko vsak lastnik po nakupu odloči, kaj bo kasneje z naložbo storil. Njegove odločitve bodo odvisne od položaja družbe v prihodnje. Če družba ne bo rentabilna, jo bo kateri koli lastnik težko dolgoročno financiral. Evropska komisija, ki spremlja dogovorjene privatizacije, je kot edino merilo postavila le čim višjo ceno, kar pa seveda ni vedno tudi najučinkoviteje z vidika države.
Koliko so revizorji odgovorni za propade nekaterih velikih slovenskih družb, ki so jih revidirali pred njihovim kolapsom? Vaše revizije namreč niso pokazale tako slabega stanja, kot se je nato v resnici izkazalo.Slovenska javnost še vedno enači revizorja kot preiskovalca in odločevalca v podjetju. Vendar je za računovodske izkaze odgovorna uprava. Revizor mora ugotoviti, ali so ti računovodski izkazi resnična in poštena slika stanja v podjetju. To pomeni, da pregledamo računovodske izkaze, speljemo revizijske postopke in se prepričamo, da so razkritja, ki so v letnih poročilih, dovolj dobra za vse deležnike v družbi. Na primer: revizorjevo poročilo se izda po stanju na dan 31. decembra 2015, leta 2016 pa zapade večina kreditov. Na to mora biti v letnem poročilu opozorjeno in revizorji moramo preveriti, ali je opozorilo zapisano. Revizorji moramo preveriti, ali je ta družba še sposobna poslovati na podlagi tako imenovanega going concerne zagotovila. To pomeni, da naj se v enem letu od izdaje revizijskega poročila ne bi bistveno poslabšal finančni položaj do te mere, da bi bila vprašljiva poslovanje in obstoj družbe. Seveda pa ne smemo pozabiti, da se je kolaps zgodil kot posledica svetovne finančne krize, ko se je vedenje finančnega sektorja tako rekoč čez noč spremenilo. Od preveč denarja, ki se je včasih že kar razsipno ponujal, se je kreditiranje oziroma refinanciranje skoraj čez noč ustavilo.
Seveda pa imamo revizorji strog nadzor, ki ga opravljata Slovenski inštitut za revizijo in agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Nova evropska uredba, ki bo stopila v veljavo 17. junija, pa bo še bolj zaostrila tako odgovornost kot pristojnosti revidiranja. Agencija zelo temeljito preverja delo pooblaščenih revizorjev in izdaja ukrepe. Z drugimi sodnimi postopki, kot so kazenske oziroma odškodninske zadeve, pa nisem seznanjena.
KPMG je revidiral tudi številne banke, v državnih je nastala več kot pet milijard evrov globoka bančna luknja. Bi bila ta luknja manjša, če se ne bi s sanacijo tako oklevalo? Lahko ocenite, kolikšen delež bančne luknje je nastal zaradi nezakonitih kreditov, slabe bančne prakse?Bančna luknja bi bila zagotovo manjša, če bi jo sanirali prej. V obdobju od leta 2010 do 2011, ko so se zaznale prve težave v finančnem sektorju, bi morali ustanoviti slabe banke in institucije, primerne za slabe terjatve in prenos slabih terjatev. Banke so v letih 2013 in 2014 živele v finančnem krču, bolj problematično je, da je padel tudi rating naših bank v tujini. In banke v tujini niso sprejemale naših bančnih garancij ali kreditov, trgovinsko poslovanje naših podjetij je bilo ogroženo. Takrat je veliko dobrih slovenskih podjetij odšlo k tujim bankam, nekatera so tam tudi ostala. Če bi banke sanirali že leta 2010 in 2011, potem bi imeli leta 2013 banke usposobljene za financiranje podjetij. Morda bi rešili kakšno podjetje pred stečajem. Če se določene težave lotiš prej, jo lahko rešiš lažje in z manj sredstvi. Pravzaprav sta bila bančna luknja in ves ta transfer na DUTB zelo povezana z vrednotenji nepremičnin.
Če bi se tega lotili prej, bi bile verjetno ocene vrednosti teh nepremičnin višje in s tem prenosne vrednosti, tudi terjatev bi bilo manj. Pa tudi nepremičninski trg ne bi tako padel. Vendar si ne smemo zatiskati oči, zagotovo je bila v kakšnem delu bančna praksa slaba. Treba pa je vedeti še nekaj: v obdobju od leta 2005 do 2009 je bilo na trgu razmeroma veliko denarja. V gradbeništvu so se izvajale naložbe, prodajalo se je, cene so bile visoke, trg je cvetel. Pa vendar ne moremo reči, da je bilo vse, kar je bilo v tistem obdobju financirano, kriminalno dejanje. Preveriti je treba, ali je morda šlo za zlonamerno prevaro ali za potrditev nekega dobrega kredita na podlagi cene na trgu. Vsaka poslovna odločitev ni kriminalno dejanje, je pa lahko slaba poslovna odločitev.
Ali ni bizarno, da je na primer tožilstvo tarnalo nad nekooperativnostjo bank pri preiskavah bančne luknje, pa tudi parlamentarna preiskovalna komisija, po drugi strani pa je lahko po slabih kreditih brskala zasebna družba RUR v lasti Draga Kosa...Zasebno družbo je najela NLB. Po mojem mnenju naj po luknji brskajo le institucije, ki so pri nas za to zadolžene, bodisi banke same bodisi organi pregona. Slovenci imamo to navado, da radi gledamo k sosedu. Javna objava tovrstnih kreditnih map bi bila seveda absolutno neprimerna, saj bi se s tem ukvarjala nestrokovna javnost. To naj preučijo strokovna javnost in institucije, Banka Slovenije in nadzorni sveti v teh bankah. In če ugotovijo nepravilnosti, naj to predajo ustreznim organom. To, da se nestrokovna javnost ukvarja s strokovnimi zadevami, je neprimerno. Če damo to v presojo nestrokovni javnosti, ki s strokovnimi odločitvami nima nič, bi bilo to predvsem javno pranje umazanega perila. Zdaj je pomembno predvsem to, da upravljalci teh terjatev, bodisi v bančnem sektorju ali SDH, zanje iztržijo čim več.
Se bo zanimanje tujih vlagateljev za neposredna vlaganja pri nas v prihodnje okrepilo?Gonilo gospodarstva je zagotovo izvoz, drugi motor pa so naložbe. Za tuje vlagatelje bi morali bolj na široko odpreti vrata. Pa ne govorim samo o privatizacijah, nasprotno. Mislim, da smo tudi Slovenci kar dobri lastniki, saj imamo veliko srednje velikih podjetij v zasebni lasti, ki so mednarodna uspešna. Ocenjujem pa, da bi morali privabiti takšne tuje družbe, ki bi odpirale delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. V mislih imam centre za obdelavo podatkov ali pa inženirske storitve. V zadnjih mesecih se zanimanje tujcev res nekoliko ohlaja. Upam, da je razlog v tem, da se končujejo procesi privatizacije 15 podjetij v državni lasti, da ni to nezanimanje napoved nove recesije. Vsekakor bi bilo dobrodošlo, če bi skušali prodati še druga podjetja. Morda bo ravno nameravana prodaja največje banke privabila še druge vlagatelje, tudi za tako imenovane greenfield naložbe. Tuje vlagatelje najbolj ubijajo dolgotrajni postopki, povezani z gradnjami objektov. Z enakimi težavami se ukvarjajo tudi domači vlagatelji.
