Tistih, ki predvsem šofirajo in ne vozijo, torej tovornjakarji, avtobusarji, taksisti, dostavljalci ipd., kajpak ne bo nihče kaj prida spraševal. Ko bo reč enkrat delovala, bo človek za volanom le še odvečen strošek. Tako je Mercedesova »polpametna« serija E, ki je v najnovejši različici pravkar prišla na tržišče, za koncern ta čas verjetno manj pomembna od vlačilca, ki je testno brez voznika prevozil že sto tisoče kilometrov. Kajti taksisti, poleg podjetij pomembni kupci serije E, si s to – in še bolj naslednjo generacijo – ne bodo mogli nič pomagati. Nasprotno, postopoma jih bo spravila ob delo, tako kot se bo Uber znebil svojih »izposojenih« voznikov. Da bi znižal stroške, kot je dejal Travis Kalanick, Uberjev soustanovitelj, ob nedavnem »nakupu« približno 40 raziskovalcev in razvojnikov »pravih« avto-mobilov z univerze Carnegie Mellon.
Omenjena univerza se z razvojem avtomobilske inteligence ukvarja bistveno dlje kot Google in drugi sedanji »običajni osumljenci«. Sodelovala je že na prvem »rallyju« samovozečih vozil daljnega leta 2003 v kalifornijski puščavi, ko je najboljši avto brez voznika (od petnajstih sodelujočih) zmogel prevoziti dobrih deset kilometrov. Ko je naslednje leto pet vozil prevozilo vseh 200 kilometrov testne proge (najboljše po sedmih urah), je imela Carnegie Mellon svoji na drugem in tretjem mestu. Kajpak je Urmson v Google, ki se je s samovozečimi vozili začel ukvarjati »šele« leta 2009, prišel prav s te univerze.
Biti taksist ali tovornjakar dandanašnji potemtakem ni dolgoročna zaposlitev. Takšnih je sploh bolj malo. Ko so prvi avtomobili brez voznika po polžje tipali čez puščavo, je imela ameriška predelovalna industrija približno 15 milijonov zaposlenih. Danes jih ima okrog 12 milijonov in – večjo proizvodnjo; v zadnjih šestih letih, od pokriznega okrevanja, je ameriška predelovalna industrija proizvedla za petino več, zaposlenih pa ima le dvajsetino več, kar je manj, kot jih je med krizo odpustila. Boeing, denimo, je konec lanskega leta poročal Reuters, zdaj izdela petino več letal na leto kot pred dvema desetletjema, zaposlenih pa ima tretjino manj ljudi. Kmalu jih bo imel še manj, kajti pred tremi tedni so v Seattlu napovedali, za zdaj brez številk, da bodo »reoganizirali« inženirske oddelke.
Daleč je Amerika? Pravzaprav ne, kajti slovenska predelovalna industrija, motor izvoza in glavni steber gospodarstva, je po podatkih Sursa od leta 2000 izgubila skoraj 50.000 delovnih mest. Dobro petino oziroma slabo četrtino. Skupno število zaposlenih oziroma delovno aktivnih je bilo ob tem letošnjega januarja, torej v letu, ko naj bi BDP naposled (skoraj že) dosegel tistega iz leta 2008, za okroglih 60.000 manj kot januarja istega leta. Poenostavljeno in zaokroženo rečeno: za enak proizvod kot pred osmimi leti bo Slovenija letos potrebovala slabo desetino manj zaposlenih oziroma približno enako, kot jih je leta 2000 za četrtino nižji BDP (vse v cenah iz leta 2010) v primerjavi s (predvidenim) letošnjim.
To seveda pomeni, spet poenostavljeno, da se produktivnost povečuje, pri čemer je mogoče kljub pomanjkanju podatkov s precejšnjo mero zanesljivosti domnevati, da v ameriškem primeru v večji meri kot v slovenskem narašča zaradi tehnoloških sprememb v proizvodnji. Čeprav čudesa iz Silicijeve doline, kot meni ekonomist Tyler Cowen, vsaj doslej ameriškemu gospodarstvu niso odločilno pomagala, saj je bila rast produktivnosti v zadnjih treh desetletjih podobna kot v drugih razvitih državah, torej bistveno počasnejša kot v desetletjih neposredno po drugi svetovni vojni.
A poudarek je na doslej, kajti robotizacija z umetno inteligenco, 3D-tisk in tisti »internet stvari«, ki ga potrebuje industrija, so šele pred vrati. Ko se bodo skladišča surovin in repromateriala enkrat sama »sporazumevala« z dobavitelji na eni in proizvodnjo na drugi strani, ko ne bodo več potrebni nabavni in prodajni oddelki, razvojni pa bodo bistveno drugačni, saj bo človeku pomagala umetna inteligenca, sposobna neštetih simulacij in samopopravkov, bo gospodarska rast nehala proizvajati nova delovna mesta. Če recimo Slovenija zdaj za to, da se odpirajo nova delovna mesta, potrebuje približno dvoodstotno letno rast BDP, bo že čez deset let nemara potrebovala tri- ali celo večodstotno.
A kaj če rast sploh ne more biti več cilj zaradi okoljskih, surovinskih in podobnih omejitev? Koliko človeškega dela bo sploh še potrebnega? Za družbo, v kateri večina ljudi ne bi delala, ker njihovo preživetje od tega ne bi bilo odvisno, človeštvo nima koncepta. Tudi večina danes živečih si življenja brez dela ter s tem druženja z drugimi ljudmi in podobnih »postranskih učinkov« najbrž ne more predstavljati. In vendar družba gmotnega (pre)obilja brez človeškega dela, na katerem so temeljili vsi zgodovinski koncepti družbe, skoraj neopazno začenja postajati realnost.
