Vse pogosteje, kot se teroristični napadi vrstijo na evropskih tleh, tem bolj bi se moralo krepiti tukajšnje zavedanje, da jih ne bo mogoče preprečiti brez enakopravnejšega družbenega in gospodarskega razvoja. Vsaj pri žalovanju in izražanju solidarnosti si je mednarodna skupnost pri terorističnih napadih na različnih koncih sveta enotna. A tukaj se večja senzibilnost na evropski celini tudi konča. Kako reševati zapletena socialno-ekonomska, politična in varnostna vprašanja, ki dejansko predstavljajo gojišče radikaliziranih posameznikov in skupin, namreč zaradi individualnih državnih interesov ostaja zunaj dosega globalne protiteroristične strategije. Odločen odgovor za drugačno zunanjo, varnostno in socialno politiko najbolj vplivnih držav bi predstavljal najbolj hraber odgovor kljubovanja sejalcem strahu, nestrpnosti in poglabljanja medverskih in medrasnih napetosti.
Novost včerajšnjih napadov v Bruslju je, da je Islamska država kot razlog za napade očitno uporabila nedavno aretacijo Salaha Abdeslama, snovalca lanskih terorističnih napadov v Parizu. Največja teroristična grožnja po Al Kaidi se je tako začela odzivati tudi na notranjo evropsko varnostno dinamiko in ne več zgolj na njene zunanjepolitične poteze na Levantu. Ko je samooklicani kalifat z lanskimi terorističnimi napadi v Parizu svojo vojno z Bližnjega vzhoda s pomočjo radikaliziranih simpatizerjev ponesel na evropska tla, je bila Evropska unija dokončno posrkana v globalno vojno proti terorizmu. Napadi v Bruslju tako tudi predstavljajo nov tragičen opomin evropske ranljivosti, in to prav v času, ko se nad celino vse od gospodarske krize naprej nabira popolno neurje kriz, ki so načele temeljne evropske vrednote.
Kako se torej zoperstaviti nevarnemu rahljanju osemindvajseterice? Enotnost v boju proti sovraštvu, nasilnemu ekstremizmu in terorizmu je lahko novo vezivno tkivo Evrope, ne more in ne sme pa nadomestiti med begunsko krizo izgubljene solidarnosti ter posluha za človečnost. Napadi v Bruslju evropske voditelje tako postavljajo pred dodatni izziv. Napačne poteze lahko zgolj še okrepijo razdiralne centrifugalne sile v integraciji. Ob zunanjih napadalcih so na evropskih tleh močno dejavni tudi domači sovražniki multikulturnosti. Izredne razmere in strah državljanov so doslej namreč vedno najbolje izkoriščali populisti, ki mnogokrat upravičeni kritiki evropske politike niso ponudili nobenih resničnih in vzdržnih alternativ.
