Čeprav onesnažen zrak tako v Sloveniji kot v Evropi predstavlja enega glavnih vzrokov za prezgodnje umiranje prebivalstva in je po ocenah evropske komisije v letu 2012 terjal več kot 400.000 življenj, je Slovenija dolga leta problematiko zanemarjala. Zdaj na najbolj ogroženih območjih v Zasavju, Ljubljani, Kranju, Celju, Mariboru, Murski Soboti in Novem mestu država skupaj z občinami sicer izvaja ukrepe za izboljšanje kakovosti zraka, prav te dni pa okoljsko ministrstvo v sodelovanju s Pomurskim ekološkim centrom predstavlja publikacijo »Kakovost zraka v Sloveniji – kakšen zrak dihamo?«, s katero želi problematiko približati gospodinjstvom in še posebno šolski mladini.
Na Češkem proces še v teku
Toda tako kot prekomerno onesnažen zrak ostaja tudi vprašanje: ali lahko posameznik zaradi onesnaženega zraka v Zasavju, zastrupljenih tal v Celju ali zadušenega potoka Koren na Goriškem pred sodiščem zahteva odgovornost slovenske države oziroma lokalne skupnosti, ker ne skrbi za uresničevanje njegove ustavno zagotovljene pravice do življenja v zdravem okolju? Takšna tožba je lani že uspela v Veliki Britaniji, a tam ne uporabljajo našega kontinentalnega prava, temveč anglosaksonsko. »Tudi na Češkem poteka podoben proces, ki pa po mojih podatkih še ni končan,« pojasnjuje pravna strokovnjakinja in vodja dejavnosti varstva okolja pri Pravnoinformacijskem centru nevladnih organizacij PIC Senka Šifkovič Vrbica.
Pomanjkanje meritev
Slovenske države po pojasnilih ministrstva za okolje in prostor zaradi prekomerno onesnaženega zraka ni tožil še nihče. Toda verjetno tudi zato ne, ker je v Sloveniji pravno varovanje posameznikove pravice do zdravega življenjskega okolja v praksi neučinkovito. To je prav na primeru prekomerne onesnaženosti zraka z nevarnimi prašnimi delci PM10 v študiji jeseni leta 2014 ugotovila skupina pravnikov pod pokroviteljstvom ljubljanske pravne fakultete, v kateri je sodelovala tudi Šifkovič-Vrbičeva. Strokovnjaki so imeli za takšen sklep več razlogov.
Kot problematične so izpostavili že same meritve onesnaženosti zraka, saj opazovalna mreža agencije za okolje Arso z zgolj 15 stalnimi merilnimi mesti po državi morda ni dovolj gosta. Hkrati bi ob pomanjkanju jasnih kriterijev za določitev lokacij tudi te postaje lahko stale na povsem napačnih mestih. Tak je recimo očitek civilne iniciative Celja edini tamkajšnji stalni merilni postaji, ki stoji pri bolnišnici, čeprav po opozorilih iniciative štiri petine leta zahodnik praktično vse industrijske izpuste odnaša v drugo smer in stran od postaje. Za povrh Arso zgolj na treh stalnih postajah v državi (Ljubljana Bežigrad, Maribor in Iskrba) meri nevarne težke kovine v delcih PM10. Teh meritev ne izvaja niti v Zasavju niti v Celju, kjer je sicer zrak najslabši.
David proti Goljatu
Za pravnike je bilo vprašljivo tudi dosedanje delovanje ministrstva za zdravje, ki bi moralo poskrbeti za analize vplivov delcev PM10 na zdravje prebivalstva in jih jasno predstaviti javnosti ter na območjih zaznanih škodljivih vplivov predlagati ustrezne ukrepe. Ob vprašljivih meritvah, podatkih in informacijah ima sicer posameznik v Sloveniji vendarle možnost tožiti tako državo (zaradi neukrepanja) kot konkretnega povzročitelja izpustov (zaradi prekomernega onesnaževanja) in zahtevati učinkovitejše ukrepe oziroma prenehanje onesnaževanja. A gre za izrazito neenakopraven boj proti državnemu aparatu oziroma praviloma velikim industrijskim obratom. Stroški postopka in breme dokazovanja so po oceni avtorjev študije za posameznika (pre)veliki. Toliko večjo odgovornost zato nosijo nevladne organizacije, ki pa se soočajo z drugo težavo – oteženim dokazovanjem pravnega interesa, ki je potreben, da sodišče v postopek vključi tudi tiste, ki sicer neposredno niso prizadeti.
