Prvi problem mestnega avtobusnega prometa je star verjetno toliko kot LPP: neznosne gneče v špicah – bog ne daj, da še dežuje, takrat postane tortura dvojna –, preredki avtobusi zunaj špic. Kaj torej ponujajo potniku? Naj se za štiri postaje odpove dihanju in žrtvuje kurja očesa, na katerih mu stojijo sopotniki? Ali naj gre z avtomobilom?
Naj ob sedmih zvečer kar dvajset minut čaka na postaji, četudi na kakšni kar pet številk pelje v želeno smer, ker LPP ni zmožen koordinirati prihodov in vseh pet pridrvi na postajo skoraj sočasno? Ker prikazovalniki služijo kot informacija (če delajo) le potnikom, ne pa tudi LPP-nadzornikom prometa, ki bi lahko videli časovne luknje na posameznih postajah? Ali pa naj pokliče taksi, ki ga bo pobral v nekaj minutah in ga tiste tri postaje prepeljal le za kak evro več, kot bi ga stal avtobus? In kaj naj si potnik v najbolj »zelenem« mestu v Evropi misli o ekonomsko in ekološko spornem dejstvu, da veliki, dvojni avtobusi vozijo v večernih urah skoraj prazni, namesto da bi za tisti čas uporabljali manjše, ki bi lahko za isti denar vozili pogosteje?
In potem k »švercerjem«. Urbano si je izmislil in z njo služi nekdo, ki se zanesljivo nikoli ne pelje z avtobusom, saj se zdi dobra ideja le v teoriji: z njo lahko plačaš parkirnino, greš v knjižnico, na avtobus. Toda – denar lahko nanjo naložiš le v trafikah in na redkih avtomatih. Ti avtomati bi morali biti na vsaki postaji in parkirišču, tako je to v deželah, od koder je ta pametnjakovič sistem preplonkal. A v naši različici jim je bilo najprej škoda denarja za čitalnike ob vseh avtobusnih vratih, s čimer bi se končno zmanjšale gneče pri prvih vratih in bi se skrajšal potovalni čas, nato pa so varčevali tudi pri avtomatih za polnjenje urbane.
Ker potnik nikoli ne ve, koliko denarja ima na njej (to se menda za stotinko sekunde vidi na zaslončku ob vstopu na avtobus, a seveda to vidijo le jastrebooki pod petindvajset let in tisti, ki jih potnik za njimi še ni brcnil med rebra, naj gredo naprej in ne delajo gneče), tudi ne ve, kdaj bo osramočeno obstal pred grdo piskajočim zaslončkom: adijo, nimaš denarja! Zdaj ima dve možnosti, enako strašni: ne ozira se na tisto sramotno piskanje in se nonšalantno pomakne naprej po avtobusu, kot da ni nič. Druga možnost: osramočeno se pobere z avtobusa in pešači osem kilometrov do prvega avtomata, na katerem zvečer edino lahko napolni svojo urbano. Ta se mu takrat pokaže v pravi luči: kakšna urbana neki, navadna butasta kmetavzarica. Ali lepše, kot uporabniku skrajno sovražna plastika. Ki jo lahko kdaj pozabi tudi doma. In je potem spet v r…
Sama prakticiram prvo možnost. Naredim se Francozinjo. Šofer običajno ne trene. Predobro ve, da so nadrejeni butlji, ki ga spravljajo v položaj, ko naj bi on ljudi, ki ne morejo niti v takšnih izjemah plačati z gotovino, metal na cesto. Celo nadzorniki razumejo, da je sistem, ko tečeš na avtobus in šele ob čitalniku ugotoviš, da je kartica prazna, trapast, zato so do slepih potnikov precej prijazni. In tako se včasih peljem zastonj. Ker mojega denarja pač nočejo in ker mi je sistem naredilo mesto, ki mu plačujem davke. Pa me zaprite!
In ne nazadnje: urbana je skrajno nesramna do množice turistov, ki mestu polnijo mošnjiček. Kako bi lahko kakšen Japonček ali Ptujčan na svojem enodnevnem postanku osvojil dejstvo, da mu avtobus ni namenjen? Ker moraš imeti mestni »doktorat«, da se znajdeš? Pred časom sem dvema ogromnima nahrbtnikoma, pod katerima se je šibil droben parček, ki je iz Šiške hotel na Vič, podarila svojo urbano. Zato da ne bi imela na vesti njune hernije. In zato ker me je bilo sram razlagati »logiko« najlepšega mesta.
