V osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili hipiji že postarani in so prešli v fazo nergaškega pametovanja, sta v Ljubljani obstajali dve mladinski subkulturi. Punkerji in šminkerji. Prvi izrazito niso prenesli italo diska, druge pa je obšla slabost, če so slišali mračne Bauhaus.
Oglat in seveda skrajno posplošen pogled na takratna razmerja lahko še navrže, da so šminkerji ponoči hodili v Čuka, Kovača, Leva, Valentina in podobne klube, punk rockerji pa v Študenta, FW v Šiški in Stopoteko. V Turista oboji. Prav tako še, da so do odhoda v nočni klub prvi načeloma pili v gostiščih, kot so bili Romeo, Roža, Platana, Konjski rep, drugi pa v Medexu, Riu, Unionu ali Figovcu. Antagonizem med obema subkulturama, pri čemer se šminkerjem to reče težje kot punkerjem, saj prvi niso premogli nobene ideologije, se je na koncu najbolj otipljivo artikuliral skozi mitski množični pretep, ki se je sredi osemdesetih zgodil na relaciji Konjski rep–Knafljev prehod.
A pretep je pomenljiv zgolj toliko, ker se zanj bržkone ne bi niti vedelo, če se ga ne bi spominjali predvsem punkerji. Kar je še ena bistvena razlika med grupacijama. Da imajo punkerji svojo zgodovino, šminkerji pa niti ne. Vsaj ne napisane, dokumentirane. Tudi zato šminkerji niso, punkerji pa so politično in zgodovinsko relevantna ekipa.
Melania in medijske radosti njenih fantov
Ko so osemdeseta minila, nekdanja Slavija pa razpadla, so šminkerji potegnili kratko. Na neki način. Kajti denar ni vse. Nekaj velja tudi slava. Medtem ko so se punkerji (še bolj pa prefrigani sklicevalci na punk) lahko ponašali kot pomembni uničevalci prejšnje in kot soustanovitelji nove države, je bila lahko šminkerska subkultura le pasivno »jugonostalgična« po filmih ali kvečjemu po Oliverju Mandiću ali Bajagi. Niso bili disidenti. Niso se mogli hvaliti z druge vrstami zapornimi kaznimi kot zaradi kršenja javnega reda in miru. Niso imeli svojih časopisov. Niso se mogli spomniti svojih grafitov. Celo z bendi so bili na tesnem. Zato so bile njihove dogodivščine prepuščene kvečjemu ustnemu izročilu. Nikogar ni bilo, ki bi napisal zgodovino diska v Sloveniji. Zgodovino ponarejanja svetovnih modnih znamk. Zgodovino tihotapljenja bele tehnike. Zgodovino šminkerskih frizur in garderobe. Zgodovino delovanja »zvez in poznanstev«. In če bi ne bilo punkerjev ter njihove zgodovine, se za šminkerje nemara niti ne bi vedelo.
A zdi se, da je napočil trenutek obrata oziroma zapoznele afirmacije, vse zasluge za to pa ima Melania Knauss Trump. Alias Trampička, kot jo zadnje čase kličejo na Bizeljskem. O Melanii Knauss Trump je, kot vemo, že napisana biografija, njen rojstni kraj redno obiskujejo novinarji, spregovorili so sošolke in sosedi, a tudi bivši fantje. Dva od njih tudi javno. Prostovoljno torej. Pustimo na tem mestu razpravo, koliko slavnih žensk na svetu je doživelo radost, da je bivši tip vsemu svetu razložil njune intimnosti. Zdi se, da niti ne veliko. V politični zgodovini se je mogoče spomniti Jamesa Hewitta, konjeniškega častnika, ki še vedno poskuša prodati ljubezenska pisma lady D., vendar pa do posla še ni prišlo. A kot že rečeno, ne bi preveč o tem. Dejstvo je, da imata fanta vsaj eno skupno značilnost – oba sta imela vespo.
Vespa za največje šminkerje
Nekoga kar počez oklicati za šminkerja pač ne gre. Šminker konec koncev ni mogel biti vsak, ki si je občasno privoščil škatlico inozemskih cigaret. Bistveno močnejši je bilo treba biti, ultimativno močan si pa v tistih časih bil, če si premogel vespo. Motor z majhnimi kolesi, ki so se ga po drugi svetovni vojni domislili v italijanskem podjetju Piaggio, potem ko so nehali izdelovati letala, kar se da še vedno prepoznati v aerodinamični obliki motorja, čeravno naj bi bili tako vespa kot lambretta (podobni motorji, ki so prišli na trg leta 1947) pravzaprav repliki skuterjev firme Cushman, ti pa so bili del voznega parka ameriške vojske med drugo svetovno vojno.
Nekaj lambrett in vesp se je po slovenskih cestah prevažalo tudi že v šestdesetih oziroma sedemdesetih, vozilo jih je tudi nekaj punkerjev, ne pa tudi pokojni P. Habič (eks Niet), kot bi se lahko komu zazdelo. Habič je zgolj nastopil v fotostripu, v katerem je res nastopala tudi vespa. Bele barve, če me spomin ne vara. A najslavnejše čase je vespa pri nas doživela v osemdesetih, ko je pomenila najljubše prevozno sredstvo šminkerjev. Njen statusen položaj je imel realne osnove.
Od vespe do Bele hiše
Vespe so bile uvoženo blago. Dalo se jih je kupiti zgolj pri Avto impexu, podjetju za zunanjo trgovino, s sedežem na Celovški v Ljubljani. »Bila je čakalna vrsta. Na vespo si čakal tudi po leto dni. Ljudje so pred sedežem firme prenočevali, da bi se uvrstili na seznam, obenem pa so nekateri lepo zaslužili s tem, da so prodajali svoja čakalna mesta za nekaj sto nemških mark,« se spominja ena od prič tistega dogajanja. Po podatkih enega od originalnih računov iz leta 1984 je model piaggio PX 200 E stal 1.363.000 lir oziroma po tedanjem tečaju nekaj malega več kot 2000 nemških mark, temu pa je bilo treba prišteti še enkrat toliko prometnega davka in dobrih 400 nemških mark carine. Vsaj 4500 nemških mark je torej navrgla skupna investicija. Če upoštevamo, da je povprečen proletarec zaslužil okoli 600 mark, je posledično jasno, da svojemu nadobudnežu ni mogel privoščiti vespe, ampak kvečjemu pony express, Tomosov avtomatik ali APN4, pa že te vrste mopedi niso bili majhen finančen zalogaj. Zato je vespa pomenila, kar je pomenila. Statusno vozilo šminkerske subkulture. Ki je bila v nasprotju s punkersko apolitična. Bolj kot angažiran odnos do vsakdana je šminkerje zanimalo imeti vespo in se z njo voziti po mestu. Z lepotico na sedežu za seboj. A glej ga zlomka, to tedaj politično benigno vedenje dandanes seže vse do Bele hiše. Kajti ena od lepotic z zadnjega sedeža je bila tudi Melania K. In tako je šminkerstvo postalo politično relevantno.
Če bi Donald Trump postal predsednik ZDA in bi obiskal Ljubljano, bi ga župan torej nujno moral odpeljati do Konjskega repa, nekoč osrednjega šminkerskega zbirališča, in mu reči: »Donald, morda se ti tole zdi običajen gostinski vrt, vendar ni tako. Temu vrtu pripadaš bolj, kot ti je morda jasno. In on tebi.«
