Včasih se zdijo kakšni načini vrtnarjenja res nenavadni, a kljub temu delujejo. Recimo akvaponika, hkratno gojenje rib in zelenjave, je pri nas še vedno zelo eksotična, čeprav se taki vrtovi v Sloveniji pojavljajo že vsaj deset let. Celo tako se je razmahnila, da je bila te dni v Ljubljani največja mednarodna konferenca o akvaponiki v Evropi z gosti z vsega sveta. Akvaponika je sistem, ki se je uporabljal tudi v zgodovini. Azteki so denimo zelenjavo gojili na otokih, imenovali chinapas. Na Kitajskem, Tajskem in v Indoneziji so na riževih poljih hkrati gojili tudi ribe.
Dandanes velja akvaponika za način pridelovanja zelenjave, ki je usmerjen v urbano okolje. S pozidavo kmetijskih površin, večanjem števila prebivalstva, uničevanjem zdravja in narave s pesticidi in herbicidi ter z vse večjo dragocenostjo vode raste tudi potreba po čim hitrejšem raziskovanju akvaponike kot potencialnem trajnostnem odgovoru na te težave. »Marsikdo se ne zaveda, da je ena največjih težav pridelave hrane v prihodnje neizogibno zmanjševanje količin fosforja – enega ključnih elementov v gnojilih za rastline, ki ga ni mogoče nadomestiti z nobenim drugim elementom,« razmišlja Vesna Miličić, raziskovalka na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.
Akvaponika hranljive snovi, potrebne za rast rastlin, zagotovi z gojenjem rib, medtem ko rastline rastejo v vodi po principu hidroponike. Voda kroži med obema sistemoma – ribe v bazenu v vodo izločajo blato, ta voda nato kroži do gredic s solato, pri tem pa hranilne snovi iz ribjega bazena nosi do rastlin, ki jo izčrpajo iz vode. Nato se očiščena voda vrne v ribji bazen. Tako je ustvarjen naravni krog.
Zelišča iz akvaponičnega rastlinjaka
Čeprav se sliši zapleteno, v resnici ni. V Sloveniji je okoli sto akvaponičnih vrtov, tudi sredi mesta na strehah in terasah, kjer jih sploh ne bi pričakovali. Za gojenje rastlin brez zemlje potrebujete vodo in glinipor. Tak način vzgoje vrtnin ima svoje prednosti. Predvsem ni okopavanja plevela, saj rastline ne rastejo v zemlji. Prav tako so rastline, ki rastejo v vodi, manj dovzetne za škodljivce in bolezni. Poleti ni potrebno izdatno zalivanje, saj je v akvaponičnih vrtovih sklenjen zaprti vodni krog, ki rastlinam nenehno zagotavlja dovolj vode. Ocenjujejo, da na tak način za rast vrtnin porabimo do 90 odstotkov manj vode kot pri klasičnem vrtu. Zato je akvaponika primeren način vrtnarjenja v sušnih pokrajinah.
Prekaljeni akvaponiki poročajo tudi, da v hidrokulturi rastejo rastline precej hitreje. Res pa je, da v takem sistemu uspevajo le vrtnine z nadzemnimi plodovi, ne pa denimo za krompir. Najprimernejša je za gojenje solate, bučk, kumar, špinače, blitve, tudi jagod in fižola ter paradižnika. Pri nas se akvaponični vrt lahko obdeluje od aprila do konca oktobra, če se pokrije in ogreva, pa seveda vse leto.
Akvaponični sistemi so lahko majhni, kot akvarij z gredo v sobi, ali pa veliki komercialni načini pridelave zelenjave in rib. Pri nas imamo en velik komercialni akvaponični sistem, ki ga je v prekmurskih Otovcih postavilo podjetje Ponnod, ki združuje slovenske mlade akvaponične navdušence. Prekmurski vrt meri 400 kvadratnim metrov, ima pa tudi 250 kvadratnih metrov vodnega zajetja, kjer zbirajo deževnico, ki jo uporabljajo za gojenje zelenjave in rib. Pravzaprav je to eden največjih tovrstnih vrtov v Evropi. V njem gojijo začimbnice, meto, drobnjak in baziliko, med ribami pa preizkušajo gojenje postrvi, krapa in postrvjega ostriža.
