Pred dobrimi sedmimi leti, 15. januarja 2009, je zgolj pet minut po vzletu z newyorškega letališča LaGuardia na reki Hudson zasilno pristalo potniško letalo s 155 potniki in člani posadke. Tri minute kasneje je prvo novico o tem na spletu objavil neki očividec, še tri minute kasneje pa so se pojavile tudi prve fotografije plavajočega letala, ki jih je posnel drugi mimoidoči. Ob letalski nesreči z iznajdljivim pilotom in srečnim koncem je veliko ljudi prvič slišalo za twitter, še ne tri leta prej ustanovljeno družbeno omrežje.

Gre za občutke

Zdaj je twitter zaokrožil prvo desetletje in dogodkov, ko je bil »prvi«, ko je torej eden od njegovih uporabnikov svetu prvi sporočil pomembno novico, se je medtem nabralo nepregledno število. Na twitterju politiki komentirajo aktualnosti, odstopajo ministri, na njem se, recimo med evropskimi sveti, objavljajo pogajalska izhodišča, obljube ali grožnje, z njim se preizkuša odziv javnosti na načrtovane ukrepe in menda netijo revolucije. Za podjetja je twitter eno od trženjskih orodij, zvezdniki in tisti, ki bi to radi bili, si z njim popravljajo samopodobo, dvigujejo ceno ali pa so zgolj všeč samim sebi. Televizijam se zdijo tviti nepogrešljiv dodatek k političnim omizjem v živo in drugim resničnostnim šovom… In tako dalje.

Twitter ima pač, kot je v včeraj objavljenem pogovoru za Bloomberg Businessweek med drugim izjavil Jack Dorsey, njegov soustanovitelj in predsednik uprave, »to čudovito sposobnost dajanja občutka, da je svet veliko manjši. Četudi niste fizično blizu nekomu, občutite enako, dobite občutek pristne povezanosti.« No, za to gre, za občutke, ki se strnejo v enega samega: »pristne povezanosti«. Ne gre torej za povezanost, ampak le za občutek, da iste dogodke živite v istem času in istem prostoru kot vaši sledilci.

Ko je Dorsey na pomladni dan pred desetimi leti objavil prvi tvit, takrat še twttr, še ni bilo pametnih telefonov in tabličnikov in če se medtem ne bi pojavili, ni nujno, da bi se na twitter danes sploh še kdo spomnil. Njegovo bistvo je namreč prav to, da sporoča v vsakem trenutku, od koder koli in ne glede na stanje uporabnika. Da o pomembnosti »novice« sploh ne govorimo. Šele kot mobilna virtualizirana resničnost warholovske slave za slehernika, resda ne petnajstminutna, ampak, razen v izjemnih primerih, nekajsekundna, je twitter (in z njim Kim Kardashian) postal to, kar je.

Janša in Pahor med deseterico

Med prvimi desetimi zvezdniki twitterja je na globalni ravni šest glasbenikov s Katy Perry, Justinom Bieberjem in Taylor Swift na čelu, a že četrti je ameriški predsednik Barack Obama z več kot 70 milijoni sledilcev; to pomeni, da Obamovi tviti »letijo« na zaslone skoraj vsakega četrtega imetnika twitterjevega uporabniškega računa. Če bi upoštevali zgolj res aktivne, bi najbrž prišli celo nekje do razmerja ena proti dva, kajti veliko od več kot 300 milijonov uporabniških računov je v bistvu »mrtvih«. Na drugi strani Obama menda spremlja skoraj 700.000 uporabnikov twitterja, osebno seveda morda kakšen ducat ali dva, za druge ima predsednik, ki mu zgodovina pripisuje prvo ustvarjalno uporabo družbenih omrežij v predvolilni kampanji (leta 2008), posebej »pristojne«.

Slovenska tvitosfera ima raje športnike. Največ sledilcev imajo namreč hokejist Anže Kopitar, košarkar Goran Dragić in smučarka Tina Maze. Toda twitterjeva zbirna analitika ni videti preveč zanesljiva, saj nekaterih slovenskih uporabnikov z več tisoč ali celo več deset tisoč sledilci na lestvici ni. Kakor koli, na njej je predsednik SDS Janez Janša s skoraj 40.000 sledilci prvi med slovenskimi politiki, Borut Pahor kot predsednik države drugi, oba na koncu prve deseterice. Predsednik vlade Miro Cerar pa med prvimi izmed naslednjih desetih. or