Po prihodu v Zielono Goro v lanski sezoni ste s klubom nanizali kar nekaj uspehov. Kot kaže, se v trenutnem okolju počutite odlično?

Tako je. Prišel sem na povabilo športnega direktorja Walterja Jeklina. Lanska sezona je bila uspešna, saj smo osvojili naslov državnega in pokalnega prvaka, v letošnji pa prišli do superpokala, igrali v evroligi in se prebili v četrtfinale v evropskem pokalu. To so za Zielono Goro veliki uspehi. Temu primerno se ljudje tudi obnašajo. Dvorana je polna, o košarki se ogromno govori, z Walterjem pa čutiva veliko spoštovanje. Tu je še Jure Drakslar, kondicijski trener, ki odlično opravlja svoj posel. Mesto je sicer majhno, čisto in zelo zeleno. Veliko je gozdov, zrak pa je izredno svež. Blizu sta tudi veliki mesti Berlin in Vroclav. Z avtom imam do njiju dve uri in pol.

V kakšnem stanju je košarka na Poljskem?

Se razvija. Infrastruktura se izboljšuje, ogromno je tudi tujih vlagateljev. Dvorane so več ali manj polne. Kljub temu da sta nogomet in odbojka popularna športa, ima košarka svoje mesto pri ljudeh. Prenosi na televiziji so stalnica, ogromno se o njej tudi piše v časopisih. V prvi ligi je 17 klubov. Potovanja so včasih težka, saj se vozimo z avtobusi. Kljub temu da se avtocesta širi, pogosto potujemo osem do devet ur, da odigrano tekmo. Trenutno sicer uživamo dober status. Smo prvaki, zato polnimo dvorane na gostovanjih. Vsi si nas želijo premagati in dajo proti nam od sebe več, kot so sposobni, zato se moramo potruditi za vsako zmago.

Slovensko košarkarsko znanje je na poljskem precej cenjeno, kajneda?

Pot Slovencem je na Poljskem odprl Andrej Urlep, ki je tu še zdaj izredno cenjen. Z Vroclavom je dosegel velike uspehe in igral tudi v evroligi. Sledili so mu David Dedek, Zmago Sagadin in Tomo Mahorič. Trenutno je poleg mene tukaj Zoran Martić, ki dela odličen posel z mlado ekipo Trefla Sopota. David Dedek je delal v težki sredini Koszalinu. Obljubljali so mu delo na dolgi rok z mlado ekipo, a ni bilo tako in je izgubil službo. Omeniti moram še Sebastjana Krašovca, ki trenira mlado ekipo Asseco Gdynia. Osvojil je prvenstvo do 20 let, pred tem pa deloval kot pomočnik Aleša Pipana v Laškem. Walter Jeklin je na Poljskem izredno cenjen. Tu je že vrsto let in govori tekoče poljski jezik.

Pred odhodom k Zieloni Gori ste se po koncu zgodbe z Olimpijo za kar nekaj časa odmaknili iz javnosti. Zakaj?

Po dvajsetih letih delovanja v košarki sem potreboval nekaj časa, da se obnovim na vseh področjih, tako zasebnem kot poslovnem. V letu dni sem napolnil baterije in predelal preteklost. Ob tem sem gledal tekme in se izobraževal. Počitek je včasih potreben. Če si ga ne vzameš, te v to prej ali slej prisili življenje. Po drugi strani sem tožil Olimpijo. Tudi zaradi tega sem se umaknil iz javnosti. Dokler zadeve niso bile rešene, nisem hotel govoriti o tem, kaj se dogaja v ozadju. Te stvari so zdaj za menoj in sem vesel, da sem se postavil na noge in se vrnil v košarko. Danes se z veseljem prebujam in hodim na treninge ter delam v najboljšem klubu na Poljskem.

Še kaj spremljate dogajanje v Olimpiji ter slovenski košarki?

Sicer sem bolj osredotočen na delo v klubu, a seveda vem, kaj se dogaja doma. S trenerji, s katerimi sem sodeloval, se redno slišimo. Miro Alilović odlično dela v Pragi, Rade Mijailović pa v Avstriji. Ob tem imamo tudi v domovini kar nekaj talentiranih trenerjev, od Gašperja Potočnika in Aleksandra Sekulića do Dejana Mihevca. Potencial je, a jim v trenutni situaciji ni lahko. Šport je odraz družbe. Kljub vsemu pa imamo kar nekaj junakov. Eden od teh je Peter Prevc, za katerim je neverjetna sezona.

Po vašem odhodu iz Olimpije klub še naprej tone. Lani je izpadel v četrtfinalu državnega prvenstva, letos v četrtfinalu pokala. Kje vidite rešitve?

V prvi vrsti je treba investirati v ljudi in odnose. Odnosi, sodelovanje in komuniciranje so temelj za dobro zgodbo. Vodilni v klubu bi se morali bolj kot na rezultat osredotočati na pot. Premalo je potrpljenja, preveč negativne energije in nemira. Če se želi priti do rezultata, morajo vsi, od prvega do zadnjega, delati v isti smeri. Ne pa da se na vsake toliko časa začenjajo neki projekti, za katere so sprva navidezno vsi za, a v ozadju vsak vleče v svojo smer. Druga stvar je, da ni točno določeno, kdo ima pristojnosti za kakšno stvar. Veliko je ljudi, ki v košarki delajo iz ozadja brez kakršne koli odgovornosti. Po domače povedano mešajo drek, a ta drek čedalje bolj smrdi. Seveda pa je eden glavnih problemov v Sloveniji ta, da so klubi še vedno registrirani kot društva. Drugače je, ko je nekdo lastnik, vlaga svoj denar in z njim tudi operira. Postavi svoje ljudi, ki mu odgovarjajo, in se ve, kdo je za kaj zadolžen, kakšne so pristojnosti in dolžnosti ter kakšna je hierarhija. Trenutno pa ljudje operirajo s tujim denarjem brez odgovornosti, kar je najlažje. Težava je tudi, da se ljudje v Sloveniji preveč bojijo sprememb. Devetdeset odstotkov ljudi jih ne mara, saj je za to treba začeti drugače razmišljati in delati. Problema se ne da rešiti z enakim načinom razmišljanja, ki je privedel do njega. Tega se premalo zavedamo.

Je Olimpija do vas poravnala vse finančne obveznosti?

Vse. To zgodbo sem zaključil. Olimpija in Slovenija sta trenutno za menoj. Slovenija je izredno lepa dežela. Vsak, ki je veliko potoval in videl svet, to potrdi. A v svoji majhnosti in borbi za stolčke smo preveč nepovezani. Smo zelo vodljivi in s preveč figami v žepu. Tu bo treba največ narediti. A spremembe bodo prišle šele takrat, ko bodo na odgovorne položaje prišli pravi vodje, ki bodo videli pravo pot.

So do kluba ostale zamere ali se v prihodnosti še kdaj vidite na klopi zmajev?

Nikoli ne reci nikoli. Vsi, ki so šli iz Olimpije, se v uradnih izjavah zahvaljujejo klubu in lepotičijo, v resnici pa se potem v pogovoru s temi ljudmi vidi, da je ostal grenak priokus. Tu se znova lahko vrnemo na odnose, v katere bi bilo treba veliko investirati. Kar zadeva mene, ni nikakršnih zamer. V tistem trenutku sem dal od sebe vse. Žal mi je edino, da tisto, kar je bilo teoretično rečeno, ni bilo uresničeno. Podpisal sem triletno pogodbo s ciljema, da se ekipa pomlajuje in da se klub stabilizira. Ob prihodu mi je bilo celo rečeno, da dolgov ni več, a seveda ni bilo tako. Dolgovi ostajajo, zdržal pa ni niti srednjeročni načrt. Po mojem prihodu je zadeva počila že novembra, ko je šest igralcev odšlo iz kluba. Problem očitno niso trenerji, saj se težave vlečejo in ponavljajo. Če bi bili, bi se že našel nekdo in stvari postavil na noge.

Ob imenovanju Igorja Kokoškova za selektorja slovenske reprezentance je predsednik košarkarske zveze Matej Erjavec omenil, da se je med kandidati omenjalo tudi vaše ime, a so ocenili, da bo vaš čas na čelu reprezentance še prišel. Kako gledate na celotno zadevo?

Po mojem mnenju trener ne more sedeti na dveh stolčkih hkrati, če ima dva ambiciozna projekta. Nemogoče je, da v času, ko moraš selekcionirati ekipo in biti največ časa z njo v pripravljalnem obdobju, tvoje delo opravljajo pomočniki. To ni dobro. Zato se tudi sam v preteklosti nisem odločil za selektorsko delo, čeprav sem imel ponudbe nekaterih reprezentanc.

Je Igor Kokoškov primeren človek za selektorja slovenske reprezentance?

V slovenski reprezentanci so določeni igralci izredno pomembni. Brata Dragić sta ključ do morebitnih uspehov. Jasno je, da morajo ljudje gledati na najpomembnejše vidike, torej na to, kako bodo privabili ključne igralce, da se odzovejo reprezentančnemu vabilu. Vsekakor pa je pomembno, da je trener dober in da pozna razmere. Igor Kokoškov je prava izbira. Osebno ga poznam in si zasluži to priložnost. Cenim ga kot izredno dobrega trenerja. Celotno življenje je posvetil košarki. Deluje v NBA, a ima hkrati stik z Evropo. Deloval je z velikimi trenerji in igralci, poleg tega pa ima izkušnje tudi z gruzijsko reprezentanco.

Si v prihodnosti želite sedeti na selektorskem stolčku slovenske reprezentance?

Definitivno. Ko bo prišel čas in bodo stvari dozorele, bo prišlo tudi do stikov z zvezo.