No, v tisti stolnici ne humanizma ne usmiljenja ni bilo. Je bilo pa videti biblične prizore: martirji izstradanih teles, ki sredi zime ležijo v ledeni cerkvi, ikonični mučeniški obrazi gladovno stavkajočih, tako podobni kipom naokoli, pod tistimi prečudovitimi oboki, čarobnimi vitraži in skulpturami, ki so vsi posvečeni veličini Boga, a prav nič ranljivosti človeka. In to so prav strašljivo dokazovali vsi, ki so v cerkvi imeli opraviti z nesrečniki: škof jih je kot pravi molierovski maziljenec vpričo kamere prepričeval, naj prekinejo gladovanje, ker bo v primeru, da kdo umre, on moral v zapor. V zapor? Ni jim celil ran, ni jim prisluhnil, z abotno lažjo jim je hotel dopovedati, da ga bodo s svojo smrtjo imeli na svoji mrtvi vesti, ko bo on v ječi! Je možna večja sprevrženost? Tudi predstavnik Karitasa jim je nenehno prikrival resnico, jih prepričal, da so se preselili v bližnji samostan, kjer jim bo bolje, tam pa so jih namestili v klet. Stran od oči javnosti. In nad vsem, seveda, država v vseh najslabših oblikah: brezdušna, arbitrarna, rasistična, počasna (izčrpavanje) in nasilna, ki je v pravcati »nacht und nebel« akciji del beguncev ugrabila in poslala čez mejo. Na koncu jih je azil dobilo le nekaj. Preostale so deportirali. Ali so še živi, ne ve nihče.
A Avstrija je v zadnjih mesecih sprejela 90.000 beguncev, avstrijska Katoliška cerkev je odigrala zelo pozitivno vlogo in država poroča o zelo nizkem deležu prestopkov med begunci. Ko sem opazovala revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal predvsem argument, ki so jim ga na repu prinesli tudi nič hudega sluteči psihologi in sociologi, ki so skušali pojasniti dogajanje. Namreč, da se ljudje odzovejo odklonilo zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, ki bi jih morala zagotoviti država. Nekako tako: mi nismo proti tujim otrokom, le da nam Cerar ni prišel pojasnit, da niso nevarni, zato nas je strah.
Lepo prosim. Nehajte. V Sloveniji imamo nacionalne in tuje televizijske postaje, sto radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku, Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet tudi ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalhumanizem.
Če so torej ljudje odšli na ulice trest svoje sovraštvo, tega niso naredili iz strahu, ampak ker so od poplave informacij »slišali« le tiste, ki so jim bile všeč, ksenofobne in nacionalistične. Naj torej imajo toliko poguma in naj se ne sklicujejo na polne hlače. Saj so videti tako korajžno, na ulicah, vsi v črnem, na traktorjih ali brez, strumno vojaško skandirajo, polni sebe, svoje nacije, napihnjenega poguma. Le kaj se zgodi, da potem nenadoma pred kamero začnejo viti ročice, da so dobri ljudje, le da jih je strah dojenčkov, cepljenih za terorizem? In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, ki jih gojijo kot najljubšo lončnico, brez katere sploh ne bi več hoteli živeti, v njej najdejo svoj smisel in svojo identiteto in, bog jim odpusti, tudi svoje otroke vzgajajo v ta izmišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame več temu, kar vidi skozi okno, ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!
Kako je že rekel Prevc, s katerim vsi solzni nonstop pojemo »ne vrag, le sosed bo mejak«, medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko? »V glavi je treba posprav't.« Natančno tako. Resnica je preprosta. Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. Koliko od nejamrajoče roke? Večina. Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja. Od tistega, ki zdaj »v strahu« pred begunci besno kupuje orožje. Ki se oborožuje enako pospešeno kot država. Na koncu se bosta gledala skozi muho. Mi bomo na sredi.
