»V Siriji ni nobenega mesta, kjer bi lahko varno živeli. Želimo začeti od začetka, biti na varnem in v normalnem okolju ter poslati naše otroke v šolo, da bi imeli običajno in dobro življenje.« To so bile besede mlade Sirke, ki trenutno čaka, kako se bo odvila njena zgodba. Stara je dvaindvajset let, ima dva otroka in moža. Želijo priti v Nemčijo, pa se jim je pot po njihovih besedah ustavila na avstrijski meji, kjer so ocenili, da so ekonomski migranti in da ne morejo naprej. Družina zdaj začasno živi v nastanitvenem centru na Vrhniki. Tja sva se odpravili, da bi se družili z begunci in migranti in njihovimi otroki ter se z njimi pogovorili. Želeli sva se na lastne oči prepričati, kako razmišljajo. Veliko medijske pozornosti je namreč obrnjene proti tem ljudem, tako dobre kot slabe.
Druga vera, ista čustva in strahovi
»Iz Sirije smo odšli, ker tam ni nobenega mesta, kjer bi bili varni. Polovica naših prijateljev in sorodnikov je bilo ubitih. Bilo nas je strah za življenje, zato smo se odločili za odhod. V Siriji ni prihodnosti, želimo si samo normalno življenje,« je dejala Sirka, ki ni želela, da bi njeno ime objavili. Ni povedala točnega razloga, zakaj. Sedela je na eni od mnogih postelj velike sobe centra na Vrhniki, oblečena v jopico in hlače, ki ju je dobila v centru. Njene oči so izžarevale globoko žalost, ko se je spominjala domovine in poti do Slovenije.
Slovenija jim je zelo všeč, je povedala, saj je mirna država in se počutijo varne, vendar v Nemčiji že živi nekaj njihovih sorodnikov. Zdaj pa nihče od njih ne ve, ali bodo dosegli cilj, predvsem pa upajo, da jih ne bodo poslali nazaj.
Tisti dan sva na Vrhniki pomagali, tako da sva se igrali z otroki, vmes pa se pogovarjali s prebežniki. O poti, težavah in željah družin so govorili brez zadržkov, čustveno, videli sva tudi kar nekaj solz zaradi negotove usode. Dobili sva občutek, da ima Evropa do njih preveč predsodkov. Njihova vera je drugačna, vendar imajo čustva, strahove in ljubijo svoje družine, kakor jih mi vsi. Kot pravijo, si želijo to, kar se nam zdi samoumevno – varnost, mirno življenje, šolanje za svoje otroke, delo ter možnost za normalno življenje in svetlejšo prihodnost. Velika večina si je za končni cilj izbrala Nemčijo, saj so slišali »vabilo« gospe Merklove, kot so povedali. Pravijo, so njene besede razumeli tako, da si Nemčija želi beguncev.
Slovenija je lepa, toda...
Na Vrhniki je tudi afganistanska družina, tridesetletna mati, oče, dojenček in dvanajstletna deklica. Njihova pot se je prav tako ustavila v Sloveniji, ker jih ne spustijo v Avstrijo. »Iz Afganistana smo odšli, saj tam, kjer smo živeli, divja huda vojna, razmere za življenje so nevzdržne. Svoje otroke želim poslati v šolo. Želim oditi v Nemčijo, tam dobiti službo, zgraditi hišo za svojo družino in imeti avto. Normalno življenje,« je povedal moški.
V Turčijo so prišli pozimi prek gora, v snegu in nevzdržnem mrazu, je pripovedoval. Tam so se vkrcali na ladjo, ki se je v hudi nevihti prevrnila, pa jih je rešila vojaška ladja. Potovali so čez Turčijo in nato v Grčijo, kjer se je njihova pot počasi nadaljevala do Slovenije, tu pa se je ustavila. Na avstrijski meji so jih namreč zavrnili, rekoč da so ekonomski migranti in ne begunci, pravi moški.
Sam trdi, da so tam, od koder prihajajo, razmere za življenje nevzdržne in prenevarne za otroka. O tem, da se v Evropi sprašujejo, zakaj ne zaprosijo za azil v Turčiji, je gospod povedal: »Kako naj zaprosimo za azil v Turčiji? V Turčiji ne sprejemajo Kurdov, ki so njihov lasten narod in jih vsak dan pobijajo. Kaj bi šele naredili z nami.«
Tudi oni želijo v Nemčijo predvsem zato, ker imajo tam sorodnike in prijatelje. Na vprašanje, zakaj ne ostanejo v Sloveniji, odgovori: »Slovenija je lepa država, vendar tukaj ni služb, država ima slabo gospodarstvo. Nočemo vse življenje živeti od socialne pomoči, želimo iti v službo in zaslužiti svoj denar.«
