Na to je spomnil Noam Chomsky, ki v dokumentarcu Rekviem za ameriške sanje z blagim in umirjenim glasom razlaga, zakaj je z ameriškim snom konec. Med drugim prav zato, ker se je tista koncepcija demokracije, ki je bila ob koncu 18. stoletja vgrajena v ameriško ustavo, na začetku 21. stoletja dovršila kot »vicious circle«, pravi Chomsky, torej kot začarani krog, v katerem se ena elita hrani z drugo, politična s korporacijsko in obrnjeno. Ameriški sen, ki je bil sredi prejšnjega stoletja še realnost – vsaj v tem smislu, da so tudi delavci lahko postali dobri potrošniki –, pa je potonil v tistem prepadu družbene in ekonomske neenakosti, ki ga v Ameriki poznajo pod šifro 99 %. Chomsky ima za grobarja ameriškega sna »financializacijo«, nič pa ne reče o neoliberalizmu.
In tudi bolje, da ne, ker tako ali tako ne bi dosegel Mastnaka, čeprav bi mu ta v kakšni njegovi kritičnopolitični opazki morda tudi pritrdil. S to Mastnakovo knjigo je namreč tako, da – ko jo preberete – niti o liberalizmu in liberalni demokraciji ne morete imeti več dobrega mnenja. Knjiga se začne s provokativno tezo – »Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom« ‒ – in se nadaljuje z edinim namenom, da jo utemelji. Potem pa samo obžalujete, da ni ostalo pri provokaciji.
O liberalizmu najprej izvemo (ali sem izvedel), da kot politični pojem vse do začetka 20. stoletja ni zajemal ekonomije. »Klasična politična ekonomija ni liberalizem,« pravi Mastnak. Liberalizem, ki danes velja za eno najmočnejših političnih tradicij Evrope in sveta, dolgo tudi politično ni bil vpliven. Ali veste, kako je nastal? Z Napoleonom, ki se je po državnem udaru razglasil za varuha in promotorja »idées libérales«, liberalnih idej. In to geslo liberalnih idej, s katerim se je Napoleon odpravil v osvajalne vojne, je postalo »paradigmatično za politični pojem liberalizma v 19. stoletju«.
Toliko, v grobem povzetku, o liberalizmu nasploh, o njegovi artikulaciji s fašizmom, ki zanima Mastnaka, pa tole: fašizem so pozdravili italijanski liberalci, predvsem pa Ludwig von Mises, eden od utemeljiteljev neoliberalizma in vse do svoje smrti leta 1973 njegov vodilni predstavnik: fašizmu je priznal zgodovinske zasluge za njegov nasilni boj proti socialnim demokratom, socialistom in komunistom.
Michel Foucault, ki je v Rojstvu biopolitike v neoliberalizmu odkril nov model vladnosti, je našel njegovo genezo v nemškem ordoliberalizmu. Tomaž Mastnak pozna še veliko drugih virov, razprav in knjig, ki so ga pripeljali do sklepa, da je neoliberalizem »srečanje liberalizma z ekonomijo«. Toda kaj pravzaprav pomeni to srečanje? Da je ekonomija kot znanost o tržnih pojavih nastopila kot model za spoznavanje in vodenje družbe.
Kar je spet zelo grobo povzeto, tudi zato, ker je Mastnakov poudarek drugje: v tem, da tudi nastanek neoliberalizma zaznamuje sprejetje fašizma, »nostrifikacija fašizma«. In od kod ta tesna, intimna zveza med liberalizmom, neoliberalizmom in fašizmom? Iz nekega skupnega nasprotovanja. Čemu je neoliberalizem najbolj nasprotoval? Predvsem in nasploh je nasprotoval planskemu gospodarstvu kot načinu državnega poseganja v ekonomijo, pa naj je šlo za nacistično protekcionistično gospodarstvo, sovjetski državni socializem ali za državne posege keynesianskega tipa. A vseeno nacističnemu poseganju ni nasprotoval toliko kot socialističnemu, in to prav zato, ker nacizem ni prenesel komunizma. Kot ga ni prenesel tudi neoliberalizem. Socialne in ekonomske pravice so bile prvi predmet neoliberalističnega napada. Von Hayek, drugi patriarh neoliberalizma, je razglašal, da družba ne more zagotavljati socialnih in ekonomskih pravic, »svobodne družbe« pa že načeloma ne morejo biti »pravične družbe«. Tako gredo, dodaja Mastnak, tudi von Hayeku zasluge za to, da danes živimo v vse svobodnejši družbi.
Tretji del Mastnakove knjige ima naslov Politična razlastitev in podreditev ljudstva – in ta je tudi najosupljivejši. Tukaj namreč analizira politično teorijo Carla Schmitta, enega glavnih ideoloških podpornikov nacizma. In kaj je našel v njegovem nacističnem paketu? Politično razlastitev ljudstva in zasužnjenje njegovega duha. In prav to, trdi Mastnak, je tudi ključna politična značilnost našega časa. »Mar ni ljudstvo razdejano prav s tem, da ostaja v demokratični formi političnega življenja, medtem ko se vse odločitve sprejemajo tam, kjer ljudstva ni?« Eden izmed učinkov neoliberalistične hegemonije je depolitizacija ljudstva: to ni konec politike, temveč politični poraz ljudstva. »Je zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu.«
