V stalni postavitvi zbirke Moderne galerije 20. stoletje je njegovo delo Zrenje teme (1985, marmor, ebenovina), ki je videti, kot da bi iz zemlje vstala dva laserska črna žarka, idealna in meditativna forma, v kateri se odigrava igra svetlobe in teme. Počivavška ne zanima figura, ni mu do gigantskih skulptur in hladnosti ter brezosebnosti minimalizma, ne zanima ga mimetično obnavljanje, ne ponavljanje tradicije, niti odtujena projektiranja. V svojih kipih skuša kipar zaustaviti neki spomin, čutenje, nekaj, kar je zunaj dosega intelekta in nezmotljivo prisotno v kakem predmetu ali dražljaju, ki ga predmet povzroči v nas.
Tokrat se v Moderni galeriji v seriji malih razstav Iz ateljeja predstavlja z najnovejšimi deli, ki nosijo skupni naslov Nesos, ki pomeni v grščini Otok, s podnaslovom citata iz Razodetja 16,20: Vsi otoki so se razbežali in gora ni bilo več najti. Celotna predstavitev se tako hote ali nehote vključuje v kontekst sodobne grške tragedije, ki jo lahko predstavljajo presenetljiva dela v vosku na papirju in pa bronasti kipi otokov ter njegove fotografije land arta iz začetka osemdesetih let na Kreti. Rjavordeč vosek je nalit in odtisnjen na papir in v več diptihih zbuja aluzije na neka občutja, če ne zgodbe, ki se odigravajo na grških peščenih obalah. Vosek od slike do slike, kakor mimo bežeči val, odstira človeške sledi, enkrat na obalah, drugič kot metafora drobovja v razprtih otokih. V podobnem kontekstu lahko gledamo njegove posege v pesek na fotografijah. Ne morem si kaj, da ne bi videli štirih jam, ki jih je izkopal umetnik na peščeni obali in jih v treh fotografijah izpira in ravna morje v kontekstu žalostnih begunskih zgodb, kakor tudi ne cikcakastih črt vzdolž peščene obale kot aluzije na žico. Kljub temu so veliko več kot neko angažirano delo, ki ga je umetnik iz arhivov vpletel v sodobni kontekst. So občutja minevanja časa, podob in spominov, so nekakšni eksistencialni nosilci temeljne človeške izkušnje. Zamisel, da minevanje in krhkost človeške eksistence predstavi skozi neobstojni vosek, ki ponuja evidenco o popolni tehnološki spretnosti roke, ki ne ustvarja, temveč odtiskuje na tisoč in en način, je izpeljana naravnost presežno. Toda omenjana občutja dobijo povsem novo dimenzijo v štirih bronastih kipih, ki so videti kot vulkanski otoki, ki jih iz vseh strani nažirajo morje, sol in sonce. V primerjavi s preteklimi deli bolj poudarjajo kiparsko čutno izraznost; še pomembnejši so svetloba in tema ter prehod iz zglajene površine v razbrazdane, nazobčane, zdaj vse bolj ekspresivne površine.
Če je bil Počivavšek v preteklosti bolj znan kot naš najbolj dognan minimalistični kipar, tokrat razkriva novo poglavje, ki vzbudi pri opazovalcu občutljivost za dileme sodobne družbe in opozori na pomembnost zavedanja minljivosti in krhkosti človeške eksistence ter tega, kako zelo smo si ljudje podobni ne glede na zunanje razlike, do česar moderni ozaveščeni človek ne bi smel ostati ravnodušen.