Na parkirišču kompleksa ob Jamovi so se skupine znanstvenih radovednežev zbirale okrog tabel, ki so predstavljale odseke in centre Inštituta Jožefa Stefana. Odsekov je 27, centrov sedem, v okviru inštituta pa delujeta tudi knjižnica in podiplomska šola. Ukvarjajo se z bolj ali manj vsemi naravoslovnimi znanostmi, tako teoretsko kot eksperimentalno. Največja gneča se je pričakovano nabrala pri tablah za robotiko in eksperimentalno kemijo, največjih vizualnih »atrakcijah« inštitutskih dejavnosti. Na sredi so se nekateri že vkrcavali na avtobus, ki je vozil v reaktorski center v Podgorico, medtem pa so desno od njega na poligonu projekta Znanost na cesti mladeniči zagnano preizkušali svojo sposobnost, koliko elektrike lahko proizvedejo s poganjanjem kolesarskih pedal, ki so prižigala vrstice žarnic.
Leteča plastenka in meglena preproga
»Dajmo se malo razdeliti, toliko vas ne bo moglo na robotiko. Pridružite se nam na eksperimentalni kemiji,« je zaradi gneče, ki jo je gotovo potenciral prvi pravi pomladni sobotni dopoldan, nekoliko zaskrbljeno v mimohodu pozival koordinator. Mimo že navzven zanimivih stavb smo zavili v nekoliko odročni kotiček z veliko cisterno, katere cevi so bile obdane z debelo plastjo ledu. Demonstrator Tomaž Ogrin je pojasnil, da tam shranjujejo utekočinjen dušik, ki mora biti ohlajen na –196 stopinj Celzija, saj je ob višjih temperaturah močno reaktiven. Kar je tudi demonstriral, ko ga je nalil v plastenko, jo zaprl z zamaškom in počakal, da jo je zaradi naraslega tlaka odneslo visoko v zrak.
Učinek je pričaral začudenje in nasmeške na otroških obrazih, nekateri so kar poskakovali in vzklikali od navdušenja. Pri naslednji demonstraciji so lahko tako rekoč zaplavali v znanosti. Ogrin je namreč medtem s črpalko začel na plano spuščati dušik, ki je na sredi množice ustvaril debelo megleno preprogo. »Kaj je to?« je profesorsko vprašal. Iz kopice glasov pa dobil odgovor: »Megla!« In čemu je podobna? »Oblakom,« je punčka pridno dvignila roko in veselo povedala pravi odgovor. »V zraku so v obliki plina skrite drobne kapljice vode, ki se utekočinijo zaradi ohlajanja,« je sledilo pojasnilo, ki so ga poslušalci pričakali odprtih ust.
Mikroskopistka Andreja Šestan nas je za tem popeljala v svet povečav, v center za elektronsko mikroskopijo in mikroanalizo. Fascinantne naprave z velikimi zasloni in skrivnostnimi slikami so pričakale obiskovalce. »To je TEM, presevni elektronski mikroskop. Na njem lahko vid človeškega očesa povečamo tudi za milijonkrat, do 0,19 nanometra ločljivosti. Trenutno gledamo atomske kolone kristala,« je pojasnila Šestanova. V sosednji sobi smo lahko pokukali še v ionski mlin, kjer z modrikasto plazmo iz argona tanjšajo vzorce za mikroskop. Na vrstičnem elektronskem mikroskopu SEM pa smo lahko res globoko pogledali v mušje oko, saj za razliko od TEM omogoča opazovanje trirazsežnostnih struktur.
»Zdaj se je malo sprostilo na robotiki, da boste lahko kaj videli,« nas je gostiteljica usmerila naprej. Kljub temu se je bilo težko preriniti v laboratorij oddelka, ki je razvil na primer prvega robota smučarja, ki zna s pomočjo kamere samostojno vijugati med količki, seveda še ne ravno v stilu Tine Maze, a veliko odstopov si vseeno ni privoščil. »Na temle lahko delamo eksperimente na človeku,« je pojasnil mladi inovator Nejc Likar. »Platforma se giba naprej, nazaj, levo in desno in če na njej stoji človek, bere njegovo ravnotežje in reakcije na gibe, kar je najhitrejša pot, da se robot nauči motorike, ki je nam prirojena.« Prisotne mame je predvsem razveselilo dejstvo, da tudi robota lahko naučijo obrisati mizo, vse skupaj pa, da so razvili tudi industrijske robote, ki se odzivajo na bližino človeka in so tako veliko bolj varni za upravljanje.
Rekordni obisk
Tako mama kot sin sta se smejala ob robotu, ki je izvajal vsakovrstne vragolije, od plesa in igranja glasbe do spanja in smrčanja ter izvajanja borilnih veščin in vožnje avtomobila. »Tukaj sem zlasti zaradi sina. Takšen dogodek je za popularizacijo znanosti in da bo otrok vedel, kaj bi rad, ko se bo odločal o poklicu, super,« je povedala Mojca Kastelic. »Šele prišla sva, zaenkrat sva videla predvsem robotiko in moram reči, da mi je precej všeč. Videti želim vse, čim več. Mogoče bi se tudi sam ukvarjal s tem,« je dodal njen sin Domen. Kar okrog 4000 pretežno družinskih obiskovalcev, ki so napolnili tudi vse štiri vožnje avtobusa v Podgorico, si je Planici navkljub nabiralo podobne vtise in izkušnje. Ves prihodnji teden pa se bodo v okviru Stefanovih dni obiski šolarjev in priznanih mednarodnih znanstvenikov z gostujočimi predavanji še nadaljevali.
