Ko je še bil le gledališki režiser, se je Oliver Frljić pač ukvarjal s svojim delom – torej z gledališčem, ki ga ni strah resničnosti in ki se trudi, da bi se prav tej resničnosti pokazalo, kakšna ta resničnost v resnici je. Kakor v dobri stari floskuli o gledališču kot ogledalu gledalca in družbe; prav na tem je Frljić zgradil svoj ugled. Od neformalne skupine Le Cheval do režiranja v poklicnih gledališčih Slovenije, Bosne in Hercegovine, Srbije, Nemčije in Avstrije, od razvpite predstave na Poljskem, katere nastanek je bil na silo prekinjen, do prevzema položaja ravnatelja HNK Ivana pl. Zajca na Reki – ves ta čas Frljić ni menjal ne dlake ne nravi. Ko je leta 2014 prišel na Reko, kamor ga je povabil župan Vojko Obersnel, je (skupaj z Marinom Blaževićem kot direktorjem Opere) svojo novo službo sprejel kot izziv ne le v upravnem, temveč tudi v vsebinskem smislu. Zato reško gledališče vodi skladno s svojimi postulati, opozicijsko in izzivalno, pri čemer ne pristaja na nedotakljivost ne posvetnih ne religioznih svetinj.
Vabilo na Seks
Frljić prahu ni dvigoval samo s predstavami, kot so bile skorajda prepovedane Bakhantke v Splitu, Aleksandra Zec, ki je govorila o umoru dvanajstletne deklice srbske narodnosti leta 1991 v Zagrebu, ali Hrvaško igralstvo, ki kritično tematizira gledališki ceh (prav te uprizoritve je naknadno združil v Trilogijo o hrvaškem fašizmu), temveč tudi z drugimi dejanji, na primer z uporabo pročelja gledališča kot prostora za (ne)dvoumna sporočila. Na hrvaški dan samostojnosti je zgradbo krasila mavrična LGBT-zastava, saj je bila ustanova za en dan preimenovana v Hrvaško LGBT-gledališče; voditelja takrat še opozicijske stranke HDZ Tomislava Karamarka je z orjaškim plakatom povabil na Seks, kot se je imenovala produkcija reškega Baleta.
Prva Frljićeva sezona na Reki je potekala pod geslom »Gledališče ljudstvu!«, moto aktualne pa je citat iz hrvaške ustave »Zagotovljena je svoboda mišljenja in izražanja«. Pri tem sporočila ne ostajajo le na fasadi: eden največjih prekrškov uprave reškega gledališča je bil, da so ob dvajseti obletnici vojaške akcije Nevihta namesto slovesnosti pripravili okroglo mizo z naslovom Druga vojna, na katero so povabili pet žensk različnih narodnosti, ki so bile tako ali drugače žrtve vojne. In temu ustrezne so bile reakcije, celo na Reki, ki velja za eno najbolj liberalnih okolij na Hrvaškem – ali pa vsaj je, dokler ni Frljić pokazal na njegovo manj vidno plat.
Zlovešč politični obrat
Velike teme, ki jih odpira uprava reškega gledališča, so seveda odmevale tudi v predvolilni kampanji, kjer se je jeseni in pozimi bila ostra bitka med SDP Zorana Milanovića in HDZ pod vodstvom Tomislava Karamarka. Kampanja se je večinoma vrtela okoli ideoloških vprašanj; tako je Karamarko med drugim dejal, da reško gledališče ni »niti hrvaško niti narodno«, in napovedal zamenjavo vodstva. Ko je prišla na oblast Domoljubna koalicija, katere del je tudi HDZ, se je začela grožnja uresničevati, saj je Karamarko svojim volilcem obljubljal svojevrstno lustracijo, medtem ko ima njen vladni partner Most ves čas polna usta nujnosti reform. Ko se ta dva pogleda združita, ima kultura, kakršna je živela pod nekdanjo »levo« vlado, vsekakor več kot dovolj razlogov za skrb; to se je potrdilo tudi s prvimi potezami novega kulturnega ministra Zlatka Hasanbegovića, zgodovinarja s skrajno desnimi stališči o hrvaški zgodovini.
Od trenutka, ko je bil Hasanbegović predlagan – in tudi potrjen – za kulturnega ministra, je začela skupina umetnikov in zaposlenih v kulturi zbirati podpise za njegovo zamenjavo; peticijo je v kratkem času podpisalo več kot 4000 ljudi. V dobrem mesecu svojega mandata je dal novi minister za kulturo zelo jasno vedeti, v katero smer se bo gibala njegova politika: razpustil je svet za neprofitne medije, dejavno si je prizadeval za zamenjave v agenciji za elektronske medije, da bi dobil čim večji nadzor nad nacionalno televizijsko in radijsko hišo, pripravil je vse potrebno za razrešitev Gorana Radmana, ravnatelja nacionalne HRT, v teh dneh so sledile še menjave področnih ravnateljev in urednikov, imenoval je novo ravnateljico Hrvaškega zgodovinskega muzeja… Njegova namestnica Ana Lederer, sicer nekdanja ravnateljica zagrebškega HNK, ki jo je odstavila prejšnja oblast, pa zatrjuje, da menjav v vrhovih nacionalnih gledališč ne bo.
Oliverja Frljića na cesti žalijo in pljuvajo, v poštnem nabiralniku je našel fotomontažo sebe z odsekano glavo, reško gledališče je prejelo anonimno obvestilo o nastavljeni bombi, v Vinkovcih pa je roka, ki verjetno nikoli ni bila v reškem HNK, napisala masten grafit »Smrt Oliverju Frljiću«. Nedavno so Frljiću vlomili v njegovo zagrebško stanovanje, le nekaj dni pozneje pa še v stanovanje njegove partnerke na drugem koncu mesta. Da bi šlo pri tem za naključje, se zdi Frljiću enako verjetno kot možnost, da mu na glavo pade komet. Nedavno je šef policijskega sindikata izjavil, da je imel Frljić lani status zaščitene osebe, zaradi česar so ga prevažali v policijskem avtomobilu, kar sta nekdanji minister za notranje zadeve in Frljić sam ostro zanikala.
»Nihče ni ogrožen«
Toda reški ravnatelj je samo najlažja in najbolj očitna tarča. Mirjano Rakić, predsednico sveta za elektronske medije, ki je zaradi sovražnega govora s tridnevno prepovedjo oddajanja kaznovala lokalno zagrebško televizijo Z1, je na primer pred vrati pričakal protest črnosrajčnikov, med katerimi je bil tudi eden od podpredsednikov hrvaškega parlamenta, vodja ene od desnih strank iz Domoljubne koalicije. Vse več je ostrih javnih napadov na časopis Novosti, ki ga izdaja Srbski narodni svet, že povsem vsakdanji pa je sovražni govor na spletnih portalih in forumih. Po tistem, ko je poslanec srbske manjšine Milorad Pupovac izrazil zaskrbljenost zaradi naraščajoče nestrpnosti na Hrvaškem, mu je s pismom odgovorila hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović. Zapisala je, da ni tako hudo, in Pupovca opozorila, da so tudi Novosti žaljive, saj so v njih nekajkrat objavili satirične ilustracije ali šaljive prepesnitve hrvaške himne. In pred kratkim se je na glavnem zagrebškem trgu zbrala rahlo smešna, vendar obenem srhljiva četa tako imenovane strankarske vojske Avtohtone hrvaške stranke prava, še ene minorne, toda na vse pripravljene strančice s skrajno desnega roba.
Ob vsem tem podpredsednik vlade in šef HDZ Tomislav Karamarko modro molči, kot bi ravnal v skladu s svojo izjavo, da je morala tako ali tako nekaj relativnega. Tudi premier Tihomir Orešković o kulturi ne govori, o svetovnonazorskih vprašanjih pa le občasno in zelo na splošno. Ko je Frljić skupaj s Protifašistično ligo pripravil tiskovno konferenco, na kateri je spregovoril o prej omenjenih vlomih in ugotovil, da »vodi hrvaška država specialno vojno proti svojim državljanom«, je Karamarko cinično odvrnil, da je »Frljić dober humorist, a slab ravnatelj HNK«, Hasanbegović pa je menil, da gre le za propagandni trik, nevreden komentarja. Medtem je Karamarkov ključni strankarski operativec Milijan Brkić izjavil, da »hrvaške javnosti ni treba kontaminirati s paranojo, ker v Hrvaški ni nihče ogrožen, če pa je, naj gre tja, kjer se bo počutil varno«. Običajen hrvaški kulturnik lahko torej bodisi čaka, da mu na vrata potrkajo črnosrajčniki, ali pa zapoje v zboru, kjer ne bo žalil nikogar – še posebno pa ne tistih v črnem.
