Žalna manifestacija.
V LJUBLJANI. Tržaško italijanstvo je v nedeljo, na dan palm proslavljalo aneksijo. Proslava je bila prirejena z največjim zunanjim bleskom in pompom.
V protest proti aneksiji je Ljubljana priredila na Kongresnem trgu pred univerzo – žalno manifestacijo. Tiho, brez fanfar in hrupa so se ob 10. uri dopoldne zbrala na trgu vsa ljubljanska kulturna društva, došla je številna šolska mladina. Združena pevska društva so pod vodstvom ravnatelja g. Mateja Hubada zapela »Morje adrijansko«, katera pesem je globoko odmevala po tihem, v spomladanskem solncu bleščečem trgu. Tajnik »Gosposvetskega Zvona« dr. V. Rožič je nato imel jedrnat, ognjevit govor, povdarjajoč krivice in zločine, povzročene po sanžermenski in rapallski pogodbi našim najboljšim bratom. Njegov govor je bil z viharnim odobravanjem sprejet. Dalje so govorili poslanec Bradtner, dobrovoljec Šlajmer in akademik Ude (koroški dobrovoljci). Pevski zbor je zapel še več pesmi, nakar so slovesno položili temeljni kamen za bodoči spomenik zasužnjenim bratom, mramornato ploščo z napisom »20. III. 1921. Zasedenemu ozemlju.«
Žalna manifestacija je mirno in momentu dostojno končala. Manifestacije se je udeležilo okoli 10.000 oseb.(…)
Novi čas, 21. marca 1921
Proslava aneksije v Trstu.
Trst, 21. marca. (Izvirno poročilo.) Z nepopisnim pompom so proslavili včeraj v Trstu aneksijo zasedenega ozemlja po Italiji. V strahu pred fašistovskim maščevanjem so se udeležili proslave tudi krogi, ki sicer Italijo preklinjajo. Trst sam je ves v zastavah in zelenju. Po ulicah se gnetejo svečanostno oblečene in razpoložene množice, okrašene s cvetjem, trakovi in kokardami. Od vseh strani se sliši godba in prepevanje.
Na Oberdankovem trgu se je vršila manifestacijska skupščina, ki ji je prisostvovalo okrog 10.000 ljudi. Govoril je znani profesor Randi, ki je pozval zborovalce k prisegi, da se bodo borili tako dolgo, dokler ne bo odrešen zadnji Italijan.
V tržaško luko je dospel oddelek vojne mornarice, ki je bil od prebivalstva slovesno sprejet. Ladje so bile okrašene in so s streli proslavljale aneksijo.(...)
Jugoslavija, 22. marca 1921
20. III. 1921.
Malo je dni v naši zgodovini in preteklosti, da bi nam ob spominu nanje zažarelo lice veselja in radosti. Tem več pa je dni, ki nam napolnijo srce s tugo in žalostjo in vzbudijo v nas čut maščevalnosti za prizadejane nam krivice. In tem zadnjim se je že zopet pridružil dan – 20. marec – dan, ki pomeni za Italijane uresničenje njihovega nenasitnega pohlepa, za vsakega Slovenca, ki ima količkaj ljubezni do svojega naroda, pa dan največje žalosti. Tej žalosti je slovenski narod dal izraza v mirnih in dostojnih žalnih manifestacijah, ki so so vršile širom cele naše domovine v nedeljo.
Slovenska prestolica Ljubljana pač ni ta dan zaslužila, da bi jo kdo imenoval »bela« Ljubljana, kajti vsa je bila odeta v žalno obleko. Ob 10. uri pa so se zbrala vsa društva z zastavami, šolska mladina in uradi ter ogromna množica meščanstva pred vseučiliščem. Združena pevska društva pod vodstvom g. Hubada so zapela: »Buči morje adrijansko«, nakar je stopil na žalni oder dr. Rožič, ki je v krasnem govoru pojasnil pomen te neme manifestacije in izvajal: Najlepši kos naše zemlje: solnčno Primorje so nasiloma ugrabili tuji roparji in danes se vesele tega plena. Mi pa stojimo pred novim grobom in žalujemo. Ta globoka žalost pa vliva v naša srca novih moči in trdne volje, da zopet osvojimo ugrabljen naš zaklad. Vsi moramo z vsemi močmi delati na to, da zasužnjene brate osvobodimo. Da pa to čim preje dosežemo, je dolžnost vseh stanov, da delajo za blagor in procvit naše domovine, da postane mogočna in vpoštevana. Ta dan bodi začetek našega misijonstva za naše brate, ki so nam jih pač ugrabili telesno, a ne tudi duševno. Nadaljujmo boj, ki smo ga že od nekdaj vojevali, samo njegovo težišče prenesimo proti zapadu. In geslo naše bodi dr. Krekov izrek: Za te – in ne za se. Za primorske brate bomo delali tako dolgo, da jih zopet privedemo v naročje matere Slovenije.(…)
Slovenec, 22. marca 1921
Aneksijska proslava v Trstu
Velikanski dirindaj. Zastave so se včeraj še pomnožile, če je to sploh bilo mogoče. Ni ogla, ni okna, ni balkona, kjer ne bi bili pritrdili zastave ali girlande ali vsaj balončka. »Moraš!« Tudi na »Edinosti« visi nad vhodom v tiskarno velika rdeče-belo-zelena kača, dokaz prisiljene vdanosti. Na naši delegaciji v ulici San Giovanni visi pri srednjem oknu velika jugoslovanska trobojnica z našim državnim grbom, pri obeh postranskih oknih pa dve italijanski zastavi. Tudi naši trgovci in obrtniki so razobesili zastave vsi, drugače bi prišli fašisti razbijat. Fasico je te dni sploh v svojem elementu. Napravil je s proslavo dober »kšeft«. Zasigural si je na stotine čolnov in jih dajal v najem, da so se »patrijoti« peljali vojnim ladjam nasproti. Zaslužil je pri tem lepe novce, še več pa s prodajo zastav. Imel jih je v zalogi 40.000 (štirideset tisoč!) in jih je vse spravil v denar že prvi dan!(…)
Incidentov doslej še ni bilo. Zdi se, da so fašisti dobili migljaj, naj ne kvarijo slavnosti. V soboto zvečer so karabinijerji napravili obširen pogon po vseh zloglasnejših lokalih in vse prisotne preiskali, ali imajo seboj kaj orožja.(…)
Jutro, 22. marca 1921