Marko Tomaš: Spremenili smo se v like, ki smo se jim nekoč smejali

Na vprašanje, ali bi bilo treba danes spet kaj zapisati na kak zid, odkima. Razloži, da ne bi hotel povzročati škode, uničevati fasad... Ko je hodil še v osnovno šolo, se je svet, kot ga je poznal, začel sesuvati zaradi vojne – nacionalizmov in verskih morij, prignanih do uničevanja. Naučil se je, da ne gre verjeti ne v domovine ne v nacionalne države. Pogosto piše o nogometu, a tudi o platanah v Mostarju – o svetu, v katerem tudi narava in ljudje postajajo le polje za žetev vse večjih dobičkov. Uteho išče v intimi, senzibilnosti in sentimentalnosti – upajoč na subverziven odmev od sten rohnenja sodobnega sveta.

Gre za zgodbe naključij. Temeljile so na navdušenju skupine ljudi, prijateljev s skupnimi interesi, ki so veliko časa preživljali skupaj. Kolaps smo začeli izdajati še kot mladeniči in po naključju je našel pot v javnost in začel nekaj pomeniti ljudem. Knjigarno pa si je prijatelj iz Splita že dolgo želel odpreti, in ko smo se začeli več družiti, se mu je zdelo, da je trenutek pravi. Poganjal jo je čisti entuziazem.

Zanimiva in pomenljiva se mi zdi povezanost obeh projektov z našim mediteranskim mikrokozmosom – ta spontanost, tipična za tukajšnji prostor in mentaliteto, ko se nečesa lotiš in šele nato poskušaš razumeti, kaj počneš. Oba projekta sta bila (p)osebna – v Kolapsu smo objavljali samo književnost, ki nam je bila všeč, v Utopiji pa prodajali samo knjige, ki smo jih sami brali. Zato so to morda koncepti, od začetka obsojeni na propad. A tako to je.

Če bi bili starejši, bi verjetno kaj naredili drugače in morda bi kateri od teh projektov še živel. In vendar smo ustvarili zelo konkretne reči: prostore v času in kraju, o katerih se ljudje še vedno pogovarjajo, tudi če niso imeli stika z njimi. Preživeli so kot ideja, in to je uspeh. Morda je bil to tudi smisel vsega: pokazali smo, da se lahko stvari dela tudi drugače, da si lahko drzen in da včasih celo moraš biti drzen.

Mislim, da je. A mi smo se zadev lotili takoj po vojni in takrat je v družbi vladala posebna atmosfera. Optimizem je bil v zraku že samo zato, ker je bilo konec vojne. Danes živimo v svetu ustaljene normalnosti, z vzpostavljenimi pravili igre. To onemogoča tako divji pristop k projektom. Ogromno je izkušenj, ki so ljudi utrudile, jih zakrčile, jih naučile, da ne morejo biti zares svobodni. Tudi zato sem bil do protestov skeptičen. Bal sem se, da bodo le še eno dodatno in nepotrebno zapravljanje energije, ne da bi to prineslo resnične spremembe. In da bomo na koncu vsi imeli le še močnejši občutek brezizhodnosti.

Da. Ljudje so doživeli še eno razočaranje. Nič se ni spremenilo, navdušenje je zamrlo. Zavedati se je treba, da je protestiralo malo ljudi, četudi je vedno manjšina tista, ki prinese spremembe. Politično pismeni so že na začetku opozarjali, da se ne bo končalo z ničimer dobrim in konkretnim. Razbilo se je nekaj zidov in sten, in to je bilo to. In še to le zato, da se je povečal proračun za policijske specialne enote. Tega sem se bal. Na koncu nismo dobili niti nove politične stranke, ampak le pet, deset novih nevladnih organizacij, priključenih na tuje vire financiranja iz naslova človekovih pravic. To se je zgodilo. In ljudje, ki so me napadali zaradi mojega pisanja med protesti, so danes predsedniki teh nevladnih organizacij.

Neumno je misliti, da smo v BiH nekaj posebnega in v tem osamljeni. Gre za procese, ki se dogajajo globalno, drži pa, da ima BiH zelo specifične notranje probleme. A resnične spremembe lahko doseže le širša, mednarodna fronta političnih sil. Družba in sistem sta narejena tako, da tudi če na volitvah zmaga stranka, kot je Siriza, ne more nič narediti. Tudi če imaš načrt, te bodo spremenili v talca in potisnili v kot, dokler se ne boš odrekel svojim idealom in načrtom, da bi ohranil živo vsaj tisto, kar še živi okoli tebe.

Pomaga. Podobno kot ljudem, ki verujejo, pomaga, da verjamejo v boga. Bolj gre za uteho pisca in bralca, da se zavedata, da v svojem razmisleku nista sama. Žal se tu smisel tudi konča. To, da lajamo v luno, ne bo spremenilo ničesar. Tega niti ne pričakujem. Vidim in vem, da je v sistemu, kakršen je, nemogoče karkoli spremeniti. Gre za velikanski organizem, ki nas je vse privezal nase. V njem je posameznik brez možnosti. Brez osebne suverenosti. Če želiš resnično kaj spremeniti, vse deluje proti tebi.

V resnici je zelo banalno. Če razmišljaš o življenju, ni treba, da se vse naučiš na novo in sam. Ko ugotoviš, da je tvoj sosed v bloku, s katerim si še včeraj pil kavo, zaradi novih okoliščin pripravljen priti s puško v tvoje stanovanje in odpeljati tvojo družino in tebe v taborišče, ti hitro postane jasno, da v teh zgodovinskih procesih težko sodeluješ, če nisi del neke večje, širše organizirane množice in moči. Vedno moraš biti skeptičen do vsega in vseh.

Z EU smo prišli v nenavaden položaj, ko se ljudem, ki se dojemajo kot radikalni levičarji, kolca za nacionalnimi državami. Toži se jim po suverenosti, da bi lahko na nižji ravni odločali, kako bodo živeli. A ta kritika EU je mnogo preozka. Problem je drugje. Ne gre za to, da ne moreš sam odločati na dovolj nizki ravni – tudi če bi lahko, bi bil nezadovoljen z izbirami, ki bi jih imel. Prepričan sem, da bi globalni sistem lažje spremenili, če bi se odrekli ideji nacionalnosti. Zdaj se zdi, kot da je edina pot za spremembo tega velikega sistema vrnitev v nacionalne sisteme. Vemo, do česa to pripelje. Tako v Evropi kot v Jugoslaviji.

Ne trdim, da je slika črno-bela, a nacionalno državo preziram. Ustvarja paranoične in agresivne ljudi, ki so pripravljeni ubijati lastne sosede. Oprostite, a nacionalizem je v osnovi neumnost. Ljudje so ponosni, ker so pripadniki … česa pravzaprav? Ponosni so na nekaj, na kar nimajo vpliva. Sijajno! Kitijo se s tujimi, preteklimi uspehi. Podobna dinamika je pri športnih uspehih in evforiji, ki sledi. Zelo redko so ljudje ponosni sami nase. So le oboževalci drugih. Lahko gre tudi za religijo, malikovanje, čaščenje. Vse to je norost. In kaj je v resnici država? Organizacijski okvir v prostoru in času, znotraj katerega delujemo kratek čas. Če si zaradi te začasnosti pripravljen prelivati kri, kar bo nato odmevalo tudi naprej v prihodnost in skozi zgodovino, temu ne morem reči drugače kot neumnost.

Da, a tu se zaletimo v zid problemov. Ali to pomeni, da ti pripadajo določene pravice, ki jih drugi nimajo in ne morejo imeti – še posebej ne tisti, ki poskušajo priti sem, da bi tu našli zatočišče in varnost? Če želi nekdo živeti v državi pod enakimi pogoji kot ti, mu boš to pravico odrekel samo zato, ker ni tu že dalj časa in ker ni prave nacionalnosti?

A to pomeni, da diskriminatorno razsojaš o usodi ljudi. Hkrati je nacionalnost spremenljiva. Če pogledamo realno, so na svetu tri ali štiri zares pomembne države. Vse ostale so kategorija, ki se je spreminjala skozi čas – od vojne do vojne, od revolucije do revolucije, od ene ideje do druge, od enega sistema do drugega.

Hočemo svojo državo, da si bomo v njej določili pravice, nakar bomo vse druge izključili? Samo poglejte EU. Milijon ljudi je hotelo najti zatočišče v skupnosti 500 milijonov ljudi. In tega milijona se bojimo? Ljudi, ki so pribežali z vrečkami in otroki v naročju? Če je tako, bolje, da se takoj sami raztransformiramo. Oznanimo, da nismo sposobni biti sploh kakršnakoli skupnost... Naj dajo odpoved in obesijo obvestilo o koncu.

Je le prostor posameznikove osebne svobode. Poezija, kolumne, kratke zgodbe so mali medijski žepi, v katerih lahko neodvisno razmišljam in pišem o tem, kar se dogaja okoli mene. Ustvarjam mikrokozmose, ki bodo morda tudi nekoga drugega pripravili do tega, da začne razmišljati drugače – in to je največji uspeh.

Včasih se sprašujem, ali je moja sentimentalnost na meji subverzivnega ali pa v resnici reakcionarna, kajti ne verjamem v politično levico, ki je pripravljena žrtvovati vse za potrebe revolucije. Mislim, da je subverzivnost osebne sentimentalnosti največ, kar je mogoče – samo poskus preživeti. Živeti in se ne ubiti. To poskušam. V teh okoliščinah, ne glede na to, kako patetično in radikalno bo zvenelo, ne vidim, da bi lahko naredil karkoli več. Da, treba se je organizirati, a mnogo mnogo širše kot karkoli, kar se poskuša sedaj.

Nedvomno je to drža iz te regije, morda posebej iz BiH. A med mojimi kolegi ni nikogar, s komer bi delil čisto vsa prepričanja. Vem pa, da moj razmislek lahko komunicira z razmislekom Damirja Avdića.

Da, če država tako ravna s posameznikom, na katerega bi morala v resnici biti ponosna, je po mojem bolje, da se takoj ukine. Naj se raje pripoji čemurkoli že, neha obstajati...

Da. Naj torej neha obstajati. Resno mislim. Kajti to je sramota. Govoriva o posamezniku, ki se trudi ustvarjati, brez pretenzij, da bi lahko preživel svojo družino in živel svoje življenje. Če je tak človek državi v napoto, kaj naj si mislim o tej državi? Če nekdo vpraša, kaj je Slovenija, kaj boste odgovorili? Kopica predpisov, ki v detajle urejajo življenja ljudi na način, ki ne drži vode? Kopica predpisov, ki nimajo zveze z zdravim razumom in resničnimi razmerami, v katerih živijo ljudje? Država je namreč prav to – kopica predpisov. A države danes ne zanima, da njeni akti nimajo zveze z resničnostjo. To je tragično. Živimo v družbah, ki so hipernormirane, vse je predpisano do milimetra natančno – da ja ne bi bilo prostora za improvizacijo in svobodo.

Specifika BiH je, da smo postali trajno begunsko taborišče. Že dvajset let smo begunsko taborišče in država se iz tega stanja napaja. To dejstvo odpre poglede in perspektive tudi na globalne procese, katerih del smo. Nekdanja Jugoslavija je bila morda utopično zastavljena in produkt določenega zgodovinskega trenutka. Če smo čisto iskreni, ne moreš imeti resnično suverene in neodvisne države zgolj kot ploda improvizacije v določenih obdobjih. A danes smo v trajnem sistemu, v katerem ni prostora za improvizacijo, za preizkušanje novih, drugačnih modelov.

Je. Lahko bi bilo. A sporočila so prihajala tudi že prej. Situacija danes je le dokaz, da se človek skozi zgodovino ni ničesar naučil. Morda smo tehnološko napredovali, a s humanističnega vidika se nismo ničesar naučili. Bojim se, da večina Britancev, Nemcev in Francozov preprosto ne razume, kam vse to vodi. Četudi je sporočilo jasno in izhaja iz niza zgodovinskih dogodkov ter izkušenj. Morda je preprosto bolje in lažje pustiti stvarem, da se sprevrnejo v kaos, kamor vse skupaj teži. Posameznik pa le poskuša živeti svoje življenje, kot ga najbolje lahko.

Poglejte mlade. Nimajo zgodovinskega spomina. Obuja se le izkustvo komunizma v vzhodni Evropi, ki je pustilo močan občutek, da komunizem ni pravi odgovor. A iz zgodovinskih izkušenj in tudi današnje situacije smo lahko prepričani, da je komunizem pravo vprašanje.

Normalno, da je izginil. Poglejte, kako in kdo vzgaja ter izobražuje mlade. Vse gre v smer, da se iz mladih ljudi naredi apolitična, neideološka bitja, ki jim niti za trenutek ne bo padlo na pamet, da bi sistem, v katerem živijo, postavili pod vprašaj. Gre za oblikovanje novega človeka, ki je apolitičen, ki nima ideologije in bo na koncu tudi anacionalen. Bitje, ki ničesar ne prevprašuje in ničesar ne postavlja pod vprašaj. Ideologijo umaknete iz politike in politiko ohranite zgolj kot servis kapitala, da disciplinira in zagotavlja delovno silo v svobodnem protektoratu. To je ideal.

Umik ideologije iz politike pa poveča vpliv verskih združb in organizirane religije, kajti v svojem bistvu je človek vendarle idejno bitje. Idejo, v katero lahko verjame, bo iskal drugje, in tako se bo ideološka podstat vrnila k verskim skupnostim. Država servisira kapital, religija pa poskrbi za idejni svet ljudi. To je svet, v katerem živimo. V 21. stoletju imamo ljudi, ki na televiziji zelo strokovno in učeno trdijo, da je Zemlja ravna plošča. Manjka le, da bi dodali, da počiva na hrbtu velikega slona. Če to ni bizarno in surrealno, ne vem, kaj je.

Jeza je strah. Ali obup. Ampak, še pomembneje: kako bo apolitično bitje občutilo bes proti čemurkoli zaradi česarkoli? Izbrisali so jim zavest in podzavest, da ne razumejo niti, kaj pomeni žica na meji. Ni zgodovinskega spomina.

Evropa je samo sebe pripeljala v situacijo, ko si ponovno zastavlja vprašanje, kdo je zmagal v drugi svetovni vojni. Celo politične elite v BiH se danes trudijo, da bi jo izgubile za na zaj. V Sloveniji pa se zagrajujete in obdajate z žico. Na tak način se gradi utrdbe. Kdaj se je v zgodovini gradilo utrdbe? Ko se je pričakovalo, da bodo prišli ljudje s topovi, puškami, meči in te napadli. V EU gradimo in smo zgradili utrdbo. Vendar nihče ne pride s topovi in s puškami, niti ni nikogar, ki bi nam grozil. Če bi pogledali z distance, bi videli, da gre za stanje, ki sodi na psihiatrijo, ne pa v zgodovino. Gre za paranojo. Edino nasilje je nastalo znotraj te naše utrdbe.

In ne morete se slepiti – žičnate ograje niso tam le zato, da ščitijo pred prišleki, pred ljudmi, ki prihajajo z otroki v rokah, z vrečko in morda nahrbtnikom. Žice so zato, da širijo paranojo. Med ljudmi, ki so za žico. Ki naj bi bili privilegirani, da lahko živijo znotraj, na tej strani. A četudi morda ta žica danes nekomu preprečuje, da pride noter, bo jutri preprečevala, da bi ti notri odšli, ko bi hoteli. Teh vprašanj si nihče ne zastavlja. Vsi smo bili pripravljeni podpisati pogodbo, ki nam jo je napisala EU. Zakaj? Zaradi svobode gibanja. To je bilo najpomembnejše. Ta svoboda naj bi zagotovila vse druge svoboščine in pravice. A medtem ko se je krepilo svobodo gibanja, se je zanemarilo vse drugo, na čemer se je to skupnost gradilo.

Da se nismo iz zgodovine ničesar naučili. To je najbolj tragično. Drame Dušana Kovačevića, njegovi Maratonci tečejo častni krog, sarajevski Nadrealisti... Spremenili smo se v like, ki smo se jim še pred manj kot tridesetimi leti smejali. Preobrazili smo se v like iz Balkanskega špijona. Film ponuja sijajno repliko sedanje situacije v vprašanju, ali je kdo, ki je v tej deželi zadolžen za resnico. Dandanes je to spet ključno vprašanje. In ve se, kdo so.

Edini ostanek socializma in uteha v Mostarju, pa tudi Sloveniji, če te kraje primerjamo s širšo Evropo, je, da ima večina še vedno vsaj streho nad glavo. Drugače bi bili že to, kar Američani imenujejo white trash, bele smeti. Situacija pa se že spreminja. In ko te razlike ne bo več, bo tu nastalo nekaj grozljivega, če se ne bodo stvari prej spremenile.

Kako ustvariti satiro, če je vse, čemur smo se smejali, postalo resničnost? Kako to satirizirati? Feral je absurdnost in satiro realnosti poudarjal v potencah, drži...

A če se iz zgodovine nismo naučili, da je ravno tisto, čemur se smeješ, to, kar se ti bo zgodilo, če ne boš dovolj previden in pozoren, kaj se dogaja okoli tebe, k vragu vse skupaj. Če se Evropa, ta stara kurba, utrujena nimfomanka, ki ne ve več, kako naj se še zadovolji, ne zaveda, kaj je še pred manj kot sedemdesetimi leti pomenila bodeča žica, ne vem, zakaj tratimo čas. Zamenjali smo diktaturo komunistične partije za diktaturo demokracije. A potem si nehajmo lagati, da smo karkoli zamenjali. Diktatura je diktatura. Tudi za časa Jugoslavije smo vedeli, da je diktatura proletariata še vedno diktatura, danes pa...

Najbolj me razbesni in potolče, da se stvari dogajajo in usode ljudi uničujejo na osnovi najbolj bizarnih, banalnih, neumnih zavajanj, kar jih je v zgodovini politike kdaj bilo. Ko bi se vsaj spomnili novih, izvirnih. To, da poslušamo ene in iste neumnosti, je najbolj uničujoče. Vsiljuje občutek, da si resnično poražen. Zato me ne morete kriviti za pesimizem, ki me preveva. A nisem človek brez upanja. Sem le pesimist.