Emina Bužinkić, hrvaška aktivistka in mirovnica: Zakaj so begunci več tednov zaprti?

Bužinkićeva ponuja vpogled v ozadja dogovorov med državami. Zdaj, ko se je balkanska pot zaprla, se policijski ukrepi, ki so se zdeli novembra ali decembra čudni, kažejo kot priprave na zapiranje koridorja. Vse je bilo načrtovano veliko vnaprej, je prepričana naša sogovornica.

Pred tednom dni je kot uvodničarka spregovorila na velikem zboru aktivistov v središču Zagreba, kjer so hrvaško vlado in parlament pozvali k odpiranju meja. V ponedeljek se bo v Ljubljani udeležila srečanja vseh aktivistov, ki so v minulih mesecih pomagali beguncem na balkanski poti. »Makedonci, Srbi, Hrvati, Slovenci, ljudje iz vse regije bodo tam. Zanimivo bo izmenjati izkušnje.«

Res je, naši kolegi so zelo izčrpani. K temu je gotovo prispevala tudi negotovost zaradi taktiziranja vlad na balkanski poti. Zapiranje koridorja se ni zgodilo naenkrat, spremembe so bile počasne, a z vsakim novim ukrepom smo morali tudi mi prilagoditi svoje delovanje. Najprej so začeli Slovenci 19. novembra lani vračati begunce na Hrvaško. Takrat so poslali prvo skupino, osem ljudi, domnevno zato, ker niso bili iz Sirije, Iraka ali Afganistana (SIA). Takrat se je prvič pojavil ta »kriterij« treh privilegiranih držav. Vseh osem vrnjenih beguncev je bilo iz Afrike. Na slovenski meji so jim rekli, da je v Afriki varno, in jih vrnili. Enako taktiko so potem prevzele policije na vseh mejah na Balkanu. Hrvati so kriterij SIA prevzeli konec novembra.

Hkrati s sprejemanjem zavrnjenih beguncev iz Slovenije pa so naši tudi zmanjšali število vlakov, ki so prihajali iz Srbije. Prej je bilo vlakov veliko, potem pa so decembra omejili prihode na štiri vlake na dan. Obenem so Slovenci omejili število sprejemov – dovolili so vstop le še 3600 beguncem na dan. Ta ukrep je Slovenija prekopirala od Nemčije in Avstrije.

Po menjavi vlade na Hrvaškem pa je naše ministrstvo uvedlo tudi informacijsko blokado. Mi smo denimo že tedaj vedeli, da Hrvaška nekatere begunce, ki so bili zavrnjeni v Sloveniji, vrača še bolj nazaj, v Srbijo. Vendar uradnih podatkov o tem nikakor nismo mogli dobiti. Videli smo, da določene ljudi vodijo v zaprti del tranzitnega begunskega centra v Slavonskem Brodu, kjer smo delovali. A nam nihče ni hotel povedati, kaj se dogaja.

Ogromen je. Sprejme lahko 15.000 ljudi. Zapiranje in izolacijo beguncev smo opazili takoj po novem letu, ko sem ravno bila v naši tedenski izmeni. Vsak dan smo na sestanku z Rdečim križem, ki je vodil koordinacijo dela v centru, postavljali enako vprašanje: kaj je s temi ljudmi, ki so tam zaprti? Rdeči križ nam je odgovarjal, da nimajo informacij. Ministrstvo za notranje zadeve informacij ni dajalo in nikogar z ministrstva ni bilo na teh sestankih.

Potem se je število vlakov skrčilo na tri na dan. Včasih so vlaki iz Srbije zamujali, Slovenija pa je v zvezi s tem začela Hrvaški delati probleme – zahtevala je, da vlaki v Dobovo prihajajo ob točno določeni uri, sicer jih ne bo sprejela. Tako se je začelo zadrževanje ljudi v Slavonskem Brodu.

Že pred sestankom šefov policij, ki je bil pred mesecem dni v Zagrebu, je postalo jasno, da se ves transport počasi ustavlja in da poteka glavno selekcioniranje beguncev že na makedonski meji. Po tem sestanku so šefi policij sporočili, da bodo čez makedonsko mejo lahko prišli le še tisti begunci, ki prihajajo z vojnih območij. Ne držav, ampak območij. Na konferenci za medije smo jih vprašali, ali to pomeni, da če nekdo prihaja z območja v Siriji, kjer trenutno ne potekajo spopadi – morda pa se bodo začeli čez nekaj dni –, ne bo smel naprej. Potrdili so, da je tako. Rekli so tudi, da v državah na balkanski poti ne bo več posameznih registracij, temveč bo edina registracija potekala na grško-makedonski meji.

Hkrati pa se je povečalo število ljudi, ki jih je Slovenija vrnila na Hrvaško. Tudi do več sto na dan jih je bilo. (Med njimi so tudi državljani Sirije, Afganistana, Iraka, ki jih je policija na meji zavrnila brez preverjanja njihovih osebnih razlogov za beg v zahodno Evropo, op. p.)

Zaprli so jih v center v Slavonskem Brodu, kjer so nekateri še vedno. Od tam jih potem pošiljajo v Srbijo.

To je pomembno vprašanje. Vračanj iz Slovenije je več vrst. Dogaja se tudi, da slovenska policija enostavno pripelje ljudi na mejo in potem dobesedno pešačijo do Zagreba.

Na naši strani je Harmica, na vaši strani pa Rigonce. Postavijo jih na cesto v prostor med obema mejama – in to je vse.

V pogovor se vključi Eminina sodelavka Sandra Wahech, ki spremlja dogajanje na terenu: Če gre za družine z otroki, jih hrvaški policisti potem z meje odpeljejo do Zagreba. Samske moške pa večinoma prepustijo same sebi. Res pa je, da včasih tudi te odpeljejo – neposredno do zagrebškega kolodvora. Vsi, ki jih Slovenija vrne, od hrvaške policije dobijo odločbo, da morajo v 30 dneh zapustiti Hrvaško in EU. Nekaterim dajo tudi zgolj sedemdnevni rok.

Emina B.: Našega šefa policije smo potem na konferenci za medije vprašali, kako lahko dopustijo, da begunci bivakirajo na glavni železniški postaji. Odvrnil nam je, da na železniški postaji ni beguncev. Rekli smo mu, da seveda so, saj smo z njimi vsak dan, že ves mesec.

Da, Vlado Dominić. Zraven njega je sedel šef slovenske policije (Marjan Fank, op. p.), smehljal se je in ni rekel ničesar.

Sandra W.: Nekateri kupijo vozovnico za vlak in se denimo odpeljejo spet do Slovenije. Potem nekaterim uspe prečkati mejo, drugim spet ne in se morajo vrniti v Zagreb.

Emina B.: Res je, danes čez dan (minuli petek, op. p.) ni bilo nikogar. Za begunce, ki so daljši čas na železniški postaji, zbiramo donacije, da gredo lahko za nekaj časa tudi v hostel. Po nekaterih informacijah pa bi danes zvečer lahko na postajo prišla nova skupina. Naši prostovoljci so ves čas tam, da jim pomagajo.

Vprašali ste, kaj se z njimi zgodi po tem, ko odidejo s kolodvora... Zavedati se moramo, da obstajajo različni načini, kako nadaljujejo pot v Evropo. Možne so tudi nelegalne in tihotapske poti.

Ponujamo jim brezplačno pravno pomoč, angažiramo pa tudi odvetnike, kadar se pokaže, da bi lahko zadeve reševali na sodišču.

Seveda bi morala. Takoj ko begunec pokaže, da potrebuje pomoč, mora imeti možnost dobiti informacije. A v nasprotju s tem je naša policija ljudem celo govorila, da ne morejo zaprositi za azil na Hrvaškem, in jih je deportirala v Srbijo.

Takšni primeri so redki. Slovenija je pravzaprav tista, ki ščiti schengenski prostor. Tudi Avstrija, a predvsem Slovenija. Res pa je, da je v Avstriji in Nemčiji zdaj veliko ljudi, ki ne bodo dobili azila. Te bodo poskušali vračati in pingpong z ljudmi bo med našimi državami gotovo trajal še nekaj mesecev. Vprašanje je le, kako bosta Avstrija in Nemčija ugotovili, da je določena oseba tja prispela skozi Hrvaško in Slovenijo. Obe državi namreč vsaj nekaj časa nista registrirali beguncev – ravno zato, da jih nihče ne bi mogel vrniti sem. Potem bi jih morali Nemci in Avstrijci vračati v Grčijo.

A nam se zdi, da bo na koncu Hrvaška tista, ki jih bo dobila nazaj največ. Kot sem vam povedala – v centru v Slavonskem Brodu je prostor za 15.000 ljudi. Zakaj so zgradili tako velik center, ves čas pa so uradno govorili, da je v njem prostor le za 5000 ljudi? Vse je premišljeno. To je velik resurs za Evropsko unijo. Po našem mnenju bo Slavonski Brod centralno zbirališče, od koder bodo ljudi potem vračali nazaj po balkanski poti.