Po rekordno topli zimi in rekordno toplem lanskem letu se je arktični led zmanjšal na rekordno majhno površino, tako da je 2. marca po ocenah ugledne nevladne organizacije WWF pokrival samo še 14.478.000 kvadratnih kilometrov. Vse manjša površina ledu pa negativno vpliva na arktične živali in rastline. Severne medvedke, ki so v tej zimi skotile mladiče, zdaj prihajajo iz svojih brlogov in po dolgem postu potrebujejo veliko zaledenele površine, da bi prišle do hrane, kar so največkrat tjulnji.
»Letos je eno najekstremnejših let, kar sem jih doživel,« pravi Jon Aars, znani norveški raziskovalec severnih medvedov na otočju Svalbard, tisoč kilometrov od severnega tečaja. Prepričan je, da bo to pomlad manj samic severnih medvedov prišlo iz svojih brlogov do obale, kjer so tjulnji. Tudi za tjulnje ni dobro, da je ledu čedalje manj.
»Tudi letos se bo nadaljevalo izginjanje arktičnega morskega ledu, kar bo imelo hude posledice za živali, rastline in vremenske razmere na severni polobli,« je dejala Samantha Smith, vodja globalne pobude WWF za podnebje in energijo. »Ni druge možnosti, kot da uresničujemo podnebni sporazum. Samo na tak način bomo ustavili uničevanje občutljivih ekosistemov našega planeta,« je dejala Smithova, pri čemer misli na podnebni sporazum, ki so ga decembra lani v Parizu podpisale vlade vsega sveta.
Ko se zaradi segrevanja ozračja tali led na Arktiki, se torej zmanjšuje življenjski prostor severnih medvedov. V zadnjih 40 letih se je po ocenah Svetovne zveze za varstvo narave masa ledu na Arktiki vsako desetletje zmanjšala za 14 odstotkov, s čimer se je zmanjšalo območje severnih medvedov za lov. Poleg tega se je zdaj na nekaterih delih Arktike podaljšalo obdobje brez ledu na več kot pet mesecev, zaradi česar morajo severni medvedi lakoto prenašati dlje časa, kar zmanjšuje njihovo zmožnost za razmnoževanje.
Zdaj na jedilniku tudi delfini
Leta 2014 so znanstveniki prvič videli severne medvede, kako se prehranjujejo z delfini. Tudi to je najbrž posledica podnebnih sprememb, ki ustvarja interakcijo med živalmi, med katerimi doslej ni bilo stikov. Omenjeni Jon Aars je aprila 2014 fotografiral severnega medveda, ki je jedel delfine v fjordu na skrajnem severu Norveške, na otočju Svalbard: »Samec severnega medveda je ujel in ubil dva delfina, ki sta skozi luknjo v ledu hotela zajeti zrak. Enega je pojedel, drugega pa je pokril s snegom, kar tudi ni pogosto. Tako je manj možnosti, da ga najdejo drugi severni medvedi, lisice in ptice, sam pa bi ga lahko pojedel dan ali dva pozneje, ko bi prvega prebavil.« Pozneje so še nekajkrat opazili, da so delfini pristali v želodcu severnih medvedov.
Ta vrsta morskih sesalcev doslej ni bila na jedilniku severnega medveda, ki se večinoma prehranjuje s tjulnji, vendar lahko včasih napade tudi manjše kite. »Možno je, da bo zaradi podnebnih sprememb severni medved v svoje prehranjevanje vključil nove živalske vrste, ki vse bolj silijo na sever,« pravi Aars. »Zdaj srečuje živalske vrste, ki jih doslej običajno ni srečal.«
Selitev na Antarktiko?
Zaradi taljenja ledu znanstveniki predvidevajo, da se bo v prihodnjih 30 letih število severnih medvedov zmanjšalo za tretjino, torej s sedanjih 25.000 na 17.000. Z izginjanjem ledu na Arktiki bi severni medved v drugi polovici 21. stoletja lahko povsem izgubil svoj življenjski prostor in zato izumrl.
Pojavile so se ideje, da bi severne medvede preselili na Antarktiko, torej na veliko območje, pravzaprav celino okoli južnega tečaja, kjer sicer severnih medvedov ni. Vendar so leta 2008 biologi v svoji študiji, v kateri priporočajo v času podnebnih sprememb preselitev živalskih vrst v »podobne biogeografske regije«, poudarili: »Ne priporočamo, da bi nosoroge naselili v Arizoni in severne medvede na Antarktiki.« Naselitev novih živalskih vrst v druge ekosisteme je namreč zelo občutljiva zadeva. Na Antarktiki živijo pingvini in tjulnji, ki skoraj nimajo naravnih sovražnikov. Za severne medvede pa bi lahko postali priljubljena hrana.
