Kar naprej se pojavlja kje kakšen izvoljen oblastniški bedak, ki se mu zazdi, da bo v »svojem« mestu pustil sebi največji spomenik, če bo kakšen večji objekt podrl in poasfaltiral nekaj parkirnih mest. Pravkar, menda za rušenje odprodana, opuščena poslovna stavba v Novem mestu je – tako kot stoji – vredna dve tretjini novogradnje: izvoljencem, ki jim občinska plača, torej iz davkov ljudi, redno priteka na osebni račun, se pač zdi, da bodo dobili množico volilnih glasov več, če hišo podrejo, kot pa da bi jo adaptirali za nove namene.
Zgradba je brezhibna moderna arhitektura verjetno iz 60. let – žal arhitektovega imena ne poznam –, zagotovo opremljena z vsemi inštalacijami tja do dveh telefonskih vtičnic pod vsakim drugim oknom; zagotovo ima predelne stene, na katere je treba, recimo za stanovanjsko rabo, samo privijačiti morda kar mavčne plošče; na tleh je zagotovo parket, ki ga je treba le ponovno zbrusiti in prelakirati; na stropu so zagotovo električne napeljave, kjer je potrebna kvečjemu kakšna nova žarnica; vsa vrata so zagotovo brezhibno uporabna; zunanje stene je pač treba po novih predpisih dodatno izolirati. Za stanovanjsko adaptacijo se v takšnih primerih pač potegne čez streho jeklenice, na katere se obesi balkone. In nekaj dovolj preprostih inštalacijskih vertikal.
Ali imajo v Novem mestu vsi primerna stanovanja? Imajo mlade in manj mlade družine in posamezniki rešen večni stanovanjski problem? Problem, ki traja še iz prejšnjega režima, tam iz časov okoli leta 1962, ko so likvidirali stanovanjske zadruge in namesto njih ustanavljali občinske stanovanjske sklade in si tako vzpostavili politično in socialno kontrolo in manipulacijo nemočnih ljudi. Vzpostavili so in do današnjega dne vzdržujejo stanovanjski problem, ki je uničeval in uničuje eksistenco množici mladih družin, sistem, ki je tako bistveno prispeval k vsaj 60.000 zdomcev samo iz socialistične republike Slovenije – in skoraj enakemu dosedanjemu številu pod novim, enako brezobzirnim in osamosvojenim režimom.
Kar rušil bi – neki župan. S preprodajami je fiktivno zniževal vrednost objekta, časopisni poročevalci pišejo o »sramoti«, ki naj bi jo predstavljal zanemarjeni objekt – niso pa sramota tisti, ki so ga dali zrušiti, polni oblastniške prepotence, praznoglavosti in neodgovornosti ter z nikakršnim čutom za probleme ljudi, celo probleme svojih volilcev, in tisti, ki bi morali jih poklicati na odgovornost. Je sploh kje v državi kakšen tozadevni »organ«, ki lahko in bi moral preprečiti takšna početja z javnim premoženjem? Ne obstajajo neka tožilstva? Ali tudi v novomeškem mestnem svetu nimajo vsaj razsodne opozicije, če že razsodne pozicije ni? Nobenega nadzornega odbora nimajo? Ali imajo tudi v Novem mestu v mestnem svetu nadzorni odbor, ki ima sorodnike zaposlene na občini? Itd.
Zdravko Vatovec, Koper
