Pri stvarnem prevajanju je zahtevana neprimerno večja natančnost, doslednost, dobesednost kot pri literaturi. Pri pravnih zadevah prevod lahko odloča o biti ali ne biti. V tej luči je kršitev osnovnih strokovnih in etičnih pravil nekaterih prevajalcev, ki sodelujejo pri oskrbi beguncev, le še ena v dolgi vrsti nepravilnosti, ki jih država redno in sistematično počne na meji. Bolj ali manj prikrito kršenje mednarodne zakonodaje o pravicah beguncev je rdeča nit begunske politike Cerarjeve vlade, ki se je jeseni najprej kazala kot tortura dolgega pešačenja in nečloveških bivalnih razmer zaradi katastrofalne logistične neorganiziranosti, nato kot prepoved prostega gibanja, prepoved stikov beguncev z novinarji, fašistoidno omejevanje stikov s prostovoljci, ki z begunci ne smejo govoriti o ničemer drugem kot o vodi in kruhu, kot sprejetje nove, nehumane zakonodaje in končno kot delegiranje svojih pristojnosti prevajalskim valpetom.
Ne gre se namreč slepiti: za njihovo ravnanje je odgovorna država, tako z izbiro, ki jo je res narekovala nuja, a bi jo zaradi razrahljanih meril (opravljeni tečaji?!) vsak resen strokovni preizkus gotovo spodbijal vsaj v polovici primerov (znanje jezika absolutno ni enako kot znanje prevajanja, še posebno pri pravnih zadevah, za katere so usposobljeni zgolj sodno zapriseženi tolmači), kot zaradi nadzora njihovega dela. Če je zloglasna prevajalka trgala dokumente na svojo roko, bi morali proti njej nemudoma vložiti prijavo. Če je policist to toleriral, pa proti njemu. Prevajalec je zgolj jezikovni kanal, odloča o slovnici in besednjaku, ne pa o usodi beguncev. A kaj, ko je vse to le kapljica v morju gorja, ki se zgrinja nad begunske glave na njihovi trnovi poti, kjer jih tudi v našem imenu zatirajo, ponižujejo in kaznujejo tisti, ki jih plačujemo, da bi jim pomagali.
