Zavest, da bi voda nekoč lahko postala najdragocenejša dobrina na svetu, vse bolj raste. K temu močno prispevajo tudi statistike Združenih narodov, ki opozarjajo, da morajo ljudje že danes ponekod po svetu shajati s pomanjkanjem vode. Pravzaprav s pomanjkanjem vode živi že več kot dve milijardi ljudi v več kot 40 državah.
Napovedi svarijo, da bo leta 2030 kar 47 odstotkov vsega prebivalstva Zemlje živelo na območjih hudega pomanjkanja vode. Ob dejstvu, da nekatera podjetja že danes ponekod prodajajo ustekleničeno vodo celo po višjih cenah kot pločevinke gazirane pijače, katere recept je ena najskrbneje varovanih skrivnosti, nas lahko skrbijo morebitne zaostritve, če se pomanjkanje vode razširi tudi v predele sveta z višjo kupno močjo in večjo vodno razvajenostjo. Konec koncev gre pri vodi za nekaj, kar pri nas prosto teče v potokih in rekah ter celo pada z neba, mi pa smo nezadovoljni, ko nas ujame brez dežnika in premoči. Kot opozarja Avstrijec Kristof Retezár, pa je voda prisotna celo v ozračju, tudi v predelih sveta, kjer padavine niso pogoste. Samo znati bi jo morali pridobiti.
Tudi do pol litra v eni uri
Prav to namerava rešiti njegov projekt stekleničke fontus, ki polni sama sebe. V zemeljskem ozračju naj bi bilo okoli 13.000 kubičnih kilometrov vode. Retezárjeva zamisel pa je bila, da bi ustvaril dovolj kompaktno in samozadostno napravo, ki bi zmogla ločiti molekule vode od zraka in jih nato v obliki tekoče vode shraniti v steklenički. Da bi to dosegel, ima posodica v pokrovu majhen hladilnik, ki kondenzira zrak med tokom skozi napravo. Pri tem si naprava pomaga z energijo, ki jo pridobi s pomočjo priložene sončne celice. Trenutno obstaja v dveh različicah, ki delujeta različno zaradi različnih potreb črpanja zraka. Prva ima vgrajeno zračno črpalko, ki nato vleče zrak v hladilnik. Ta različica je primerna v večini primerov, medtem ko je druga narejena za kolesarje in za črpanje zraka v hladilnik izkorišča naravni zračni tok, ki ga zajamemo s premikanjem.
Naprava naj bi bila sposobna zbrati okoli pol litra vode v eni uri, kar je vsekakor spoštovanja vreden dosežek, a morajo biti pri tem izpolnjeni tudi določeni okoljski pogoji. Takšna uspešnost je namreč predvidena pri temperaturah med 30 in 40 stopinj Celzija in pri kar 80- in 90-odstotni vlažnosti. Ko gre za kolesarsko različico, govorimo torej o pripomočku za ultravzdržljivostne športnike, ki zmorejo poganjati kolo tudi v neizprosnih razmerah. Že pri nižji temperaturi in stopnji vlage se namreč gibljemo na ravni vročinskega stresa WBGT, na kateri bi do leta 2003 prekinili igro tenisa na odprtem prvenstvu Avstralije. Sredinske vrednosti temperature in vlage, primerne za delovanje naprave, pa bi prepričljivo prekoračile tudi današnji prag WBGT. Kakšen vpliv na učinkovitost naprave bi imele za kolesarjenje prijetnejše razmere, ni znano. Prav tako je treba poudariti, da naprava med kondenziranjem vode ne izloča strupenih snovi iz zraka. Sicer obstajajo načrti, da bi prihodnje različice vsebovale tudi nekakšne filtre, a za zdaj je njena uporaba namenjena zgolj za okolje brez resne onesnaženosti. Kolesarji v mestu in na prometnih cestah torej niso ciljna skupina, temveč gre bolj za ljubitelje narave, ki se jim med hudo vročino in soparo ne ljubi iskati čistega izvira vode.
