Danes je minilo pet let, odkar so udeleženci velikega protestnega shoda v Damasku in potem v drugih sirskih mestih na krilih arabske pomladi zahtevali demokratične reforme in izpustitev političnih zapornikov. Bilo je le tri dni po štirideseti obletnici, odkar je oblast v državi prevzela družina Asad. Proteste je hitro začelo spremljati nasilje in streljanje, ti dogodki pa štejejo za začetek trenutno najhujšega svetovnega konflikta. Obletnica začetka državljanske vojne v Siriji je minila predvsem v znamenju nepričakovane ponedeljkove napovedi Rusije o vojaškem umiku velikega dela njenih enot iz Sirije. Medtem v Ženevi potekajo mirovni pogovori, ki prinašajo rahlo upanje, da čez leto dni ne bo treba zaznamovati že šeste obletnice vojne.
Rusija napada naprej
Potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin presenetil praktično ves svet z napovedjo začetka umika velikega dela vojaških sil iz Sirije, so se v letalsko oporišče Voronež na jugozahodu Rusije vrnili prvi bombniki in transportna letala tupoljev, naloženi s helikopterji. Toda Moskva je obenem povedala, da njeni oporišči ob Sredozemskem morju v Siriji ostajata odprti in da bo po potrebi nadaljevala letalske napade. Danes so poročali o napadu ruskih letal na položaje Islamske države pri Palmiri. V Siriji ostajajo vsaj osemsto ruskih vojakov, ruski raketni sistemi in tisti, ki urijo sirske enote.
Sirska opozicija in Zahod so pozdravili Putinovo napoved, četudi previdno, saj ni jasno, koliko sil bo iz Sirije umaknil, obenem pa lahko napade znova okrepi. Veliko je ugibanj o njegovi odločitvi, ki prihaja v času začetka mirovnih pogovorov v Ženevi. Rusiji je od septembra, ko se je nepričakovano podala v sirsko vojno, uspelo spremeniti razmerje na terenu v prid njenemu zavezniku Bašarju Al Asadu. Njegov padec bi ogrozil ruske strateške interese v državi, kjer ima edina oporišča ob Sredozemskem morju. Rusija je bila tako ves čas napadov deležna očitkov, da bolj kot po Islamski državi tolče po upornikih, ki se spopadajo z Asadovimi silami. Predvsem pa se je Rusija s posredovanjem umestila kot ključna akterka v regiji in kot nepogrešljiva sogovornica v času, ko jo je zahod poskušal diplomatsko izolirati zaradi dogodkov v Ukrajini in proti njej uvedel sankcije.
V Ženevi se grejo telefončke
Umik dela ruske vojske je tudi očitno sporočilo Asadu, naj bo na mirovnih pogajanjih v Ženevi konstruktiven, medtem ko Združene države na drugi strani prepričujejo upornike, da je čas za končanje vojaškega spopada, v katerem nihče ne zmaguje. Pogajanja prejšnji mesec so propadla, ker je Asad vnaprej postavil pogoj, da njegov odhod z oblasti ne more biti del dogovora, uporniki pa so zahtevali, da vladna vojska prekine ofenzivo v Alepu. Pogajanja so se začela v ponedeljek, vodi jih posebni odposlanec OZN Staffan De Mistura, ki se izmenično srečuje z Asadovimi pogajalci in z obema krovnima skupinama upornikov, ki so med seboj precej razklani. Pogajanja med vladno stranjo in uporniki torej vsaj za zdaj niso neposredna. V njih ne sodeluje Islamska država, kar pomeni, da bi se tudi v primeru dogovora spopadi v državi nadaljevali, saj ta zaseda velika območja sirskega ozemlja.
De Mistura pravi, da so pogajanja zadnja priložnost za mir in da nima rezervnega načrta – edina alternativa je vrnitev v vojno, v kateri je bilo v petih letih po različnih ocenah ubitih med 270.000 in 470.000 ljudi, enajst milijonov pa jih je moralo zapustiti domove, od tega jih je skoraj pet milijonov odšlo v tujino. Poleg Rusije, Evrope in ZDA je vojna vase potegnila velike regionalne sile s Turčijo, Iranom in Savdsko Arabijo na čelu. Zaradi njihovih rivalstev, včasih kar sovraštev, je začela predstavljati negotovost za mir v vsej regiji, zrasle so napetosti med Iranom in Savdsko Arabijo, Turčijo in Rusijo, znotraj same Turčije, med Moskvo in zahodom in tako naprej. Od države z 22 milijoni prebivalcev so povečini ostale ruševine. Koliko milijard bo potrebnih za obnovo, niti nima smisla ocenjevati, vsaj dokler se najprej ne ustavi pobijanja in nadaljnjega razdejanja.
