Kranjska mestna knjižnica se z različnimi dogodki zna odzvati na dogajanje v okolju. Tudi tokratna okrogla miza v tej kulturni ustanovi je bila nekakšen odgovor na splošno prepričanje, da Kranj zavrača priseljence oziroma da je to okolje, ki pomoči potrebnim od drugod ni naklonjeno. Shod proti migrantom v Šenčurju in zavrnitev beguncev v dijaškem domu sta le polovica kranjskega stanja. V drugo polovico sodi kopica dobrih praks sprejemanja in ravnanja s priseljenci, posebno z otroki. Na to so opozorili s svojimi zgodbami in primeri udeleženci okrogle mize, pogovor pa je usmerjala dr. Mirjam Milharčič Hladnik iz Inštituta za izseljenstvo in migracije.

Šola je nastala prav zaradi priseljencev

Ravnatelja šol v stanovanjski soseski Planina Milan Rogelj in Mateja Zukanovič sta opozorila na dolgoletno odprtost šol do priseljencev, ki se vanje vpisujejo vsako leto. Pomemben je odnos do teh otrok, s katerim imajo najmanj težav vrstniki, več pa odrasli. Kot je dejala Zukanovičeva, je bil projekt učenja slovenskega jezika odličen primer dobre prakse, v dveh letih pa ga je obiskovalo 60 otrok na šoli. Ta je nekoč nastala prav zaradi potreb delavcev, ki so v industrijski Kranj prihajali s trebuhom za kruhom. Njen kolega Milan Rogelj je opozoril na desetine otrok priseljencev iz kar desetih držav na njihovi šoli. Po njegovem morajo biti v sistemu šolanja vsi enakopravni, takšen naj bi bil tudi odnos države do njih. Zato je razočaran, kadar naleti na odpor večinoma zelo radikalnih slovenskih staršev.

Dijaka Neža Šulc in Urban Janjič z Gimnazije Kranj sta opozorila na sodelovanje in usmerjanje njihovih profesorjev pri različnih predmetih (slovenski jezik, angleščina, zgodovina). Tudi dijaki so pripravili zborovanje v podporo koncu vojn in podporo beguncem. Sami so zbirali veliko nujnih stvari in jih sami odnesli v center na Vrhniki. »Igrače ti otroci potrebujejo, tudi mi smo jih, ko smo bili njihovih let!« je dejal Urban.

Pogovor vodi v sožitje

Posebno zanimiva je bila zgodba zakoncev Hanuna, ki delujeta v družinskem in mladinskem centru v Cerkljah. Vael je bil rojen v Siriji slovenski mami in palestinskemu očetu in je ob burnih dogodkih pribežal v Slovenijo, kjer je bil, kot kasneje njegovi bratje, dobro sprejet. Tu se je poročil in zdaj že v begunskih centrih in na meji pomaga rojakom, tudi sorodnikom, ki bežijo pred vojno. Opozoril je na dober sprejem in ključno vlogo države pri migrantih, ki odidejo v Nemčijo. Za naše okolje pa je poudaril, da nikdar ni imel težav, če je povedal, da ima korenine v Siriji. »Če se pogovarjamo, se razumemo,« je bilo njegovo in skupno sporočilo okrogle mize. V centru in šoli v Cerkljah so prav tako ponosni na dober odziv okolja do priseljencev ter njihov napredek pri učenju jezika in vključevanju v družbo.

Dogodek je sicer minil brez kranjskih politikov z izjemo mestne svetnice Vlaste Sagadin (NSi). Govorniki so opozorili, da se številne dobre prakse in pozitivne izkušnje v zvezi s priseljenci premalo poudarja. V Kranju in okolici že desetletja znajo pedagogi in drugi pomagati priseljencem od vsepovsod. Tudi Slovenci pa smo bili med drugo svetovno vojno in tudi v času krize v bivši državi pogosto v vlogi beguncev in deležni pomoči drugih.