Uroševa zgodba je bila bolj kočljiva. Iz njegovega članka je bilo razvidno, da novinar razpolaga z osebnimi podatki beguncev (v članku sicer predstavljenimi z inicialkami), ki so jih pred kakim mesecem dni policijski prevajalci na meji zavedli, da bi jim lahko nato policija zavrnila vstop v državo, jim preprečila, da bi zaprosili za azil ali da bi se lahko begunci seznanili s svojimi pravnimi možnostmi, vključno z možnostjo zaprositi za azil. Popisal je primer človeka, ki mu je policijski prevajalec uničil njegove osebne dokumente in navedel pričevanja o usklajenem delovanju evropskih policij s ciljem, da bi beguncem otežili uresničevanje njihovih pravic.
Policija se je na objavo teh podatkov odzvala s smešno ugotovitvijo, da »gre za splošne očitke v primerih, ki niso konkretno opredeljeni«, in s pomenljivo oceno, kakršno poda vsak osumljenec: »Menimo, da je bilo v vsakem primeru oziroma postopku dovolj možnosti, da bi se morebitni nesporazumi rešili na kraju samem.« Katere konkretne možnosti so imeli zavrnjeni ljudje na voljo, da bi odpravili morebitne nesporazume, policija ni pojasnila, saj tega ne more storiti. Policija namreč dobro ve, katero plat njenih pristojnosti in delovanja je naslavljal naš članek – katere možnosti pa je imel na voljo minister Koprivnikar, ko so ga lani jeseni z vnaprej dogovorjenim alkotestom ustavili zarotniški policisti, da bi lahko njihovo zaroto razrešil na kraju samem?
No, kaj že? Zgolj »jadikovanje« na facebooku, kjer je minister najprej objavil, kaj se mu je pripetilo. Kot je tudi tistemu mlademu Afganistancu S., ki je po uničenju dokumentov spet pristal na Hrvaškem, ali njegovemu rojaku, ki so ga v Dobovi zasliševali na enak način kot prvega in ga nato transportirali v Slavonski Brod, preostal samo še pogovor z novinarjem. Iritantno, škandalozno in zastrašujoče je, da so še vedno situacije, ko morajo novinarji slišati, česar ne želi slišati oblast, in da so te situacije spet povezane s sumi o kršitvah človekovih pravic. Vprašanje za ministrstvo za notranje zadeve: Gospodje in gospe, ali se iz izbrisanih zares niste nič naučili in se pri vas ni nič spremenilo?
Republiška policija je včeraj imela na voljo več možnosti. Lahko bi se, kot njena mariborska izpostava, sklicevala na svojo zakonsko obveznost, da zbira obvestila, saj so podani razlogi za sum, da je nekdo storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki je vse kaj drugega kot objava podatka o nekogaršnji plači. Nato bi uredništvo zaprosili, naj jim sporočimo podatke o osebah, ki so bile vključene v opisane policijske postopke (in bi nas s tem spravili v precep glede razkrivanja virov). Lahko bi policija sporočila, da so ali bodo uvedli interno preiskavo. Lahko pa bi policija govorila tudi resnico, namesto da se spreneveda.
