Pomisleke imam o nekaterih vidikih Meščeve analize političnega položaja v Sloveniji. Zdi se mi, da gre tu za nekoliko preveč dobroverno sprejemanje prevladujočih pogledov prav tiste evropske levice, ki ni sposobna sproducirati strateške vizije za lastno reformacijo. Gre konec koncev za težavo evropske levice pri razumevanju sodobne tako imenovane skrajne desnice. Če tako (ne)razumevanje prenesemo na Slovenijo, se težko izognemo oceni, da imamo vlado v senci opozicije, da je desnica tista, ki vodi politiko, medtem ko je vlada šibka in brez lastne politične platforme, da nam torej vlada Janša.
Strinjam se, da vlada nima politične platforme, ampak ne zato, ker sledi politiki desnice, temveč zato, ker ji delovanje diktirajo tujci. Po evropskem diktatu je postavila bodečo žico na slovensko mejo in s tem bistveno oblikovala sovražni odnos do beguncev. Janšo, ki je samega sebe zaparkiral na stranski tir, je znova pripeljala v središče nacionalne politike. Dala mu je novo življenje. Desna je politika te vlade. Janša sledi vladni politiki, ne vlada Janševi. Janša je zaigral enkratno priložnost, da bi nastopil kot pošten nacionalist, in zdaj žene naprej vladno protinacionalno politiko. To politiko označujem za protinacionalno, ker je neoliberalistična, neoliberalizem pa je v temeljnem nasprotju do nacionalnega.
Tako kot v Sloveniji se tudi drugod po Evropi pogosto razlaga rast tako imenovane skrajne desnice z begunsko krizo. Ta desnica naj bi begunce prikazovala kot zunanjega sovražnika in se prebivalstvu, v katerem se kuhata jeza in gnev, ponudila kot odrešiteljica. Res je, da desnica – vsa desnica – parazitira na begunski krizi in jo izrablja v svoj prid. Vendar ni niti tako imenovana skrajna desnica ustvarila te krize niti ni ta kriza ustvarila nje. Skok v moči te desnice se je dogodil pred begunsko krizo. Kriza, na katero je ponudila odgovor, ki je mnoge prepričal, je bila (in ostaja) kriza nacionalne suverenosti in evropskega združevanja. Če gledamo najmočnejše predstavnike te desnice, lahko hitro ugotovimo, da njen zunanji sovražnik niso bila toliko zunajevropska ljudstva kolikor EU.
Grožnja, proti kateri se je mobilizirala, je bila nadnacionalna moč, ki je posegala v nacionalno suverenost, spodkopavala nacionalno identiteto in ljudstvu iztrgala iz rok odločanje o bistvenih vprašanjih njegovega življenja. To nadnacionalno moč lahko razumemo kot samo evrokratsko centralo ali kot globalne korporacije in finance, ki jim EU služi. V obeh primerih je EU bila grožnja in sovražnik. Vsaj tako prepričljivo kot eni trdijo, da tako imenovana skrajna desnica usmerja ljudsko jezo proti beguncem, bi lahko zato trdili, da so evrokrati preusmerili nasprotovanje tako imenovane skrajne desnice stran od sebe proti beguncem. V Sloveniji, denimo, je vlada politično desnico iz opozicije preobrazila v kolaboranta v svoji politiki sovražnosti do beguncev. Janša je v tem pogledu bolj vladni od vlade.
Mesec ima prav, ko begunsko krizo povezuje z neoliberalistično politiko, mu pa malo spodrsne, ko neoliberalizem označi za politiko desnice. Neoliberalizem ni politika desnice, ne skrajne ne zmerne. Kvečjemu bi lahko rekli, da je tudi politika desnice. Nič manj kot politika desnice ni namreč politika večine levih strank in še posebno etablirane levice. Neoliberalizem je skupna politika večine parlamentarnih strank. Je politično gibanje, ki je uspelo okupirati ne le Wall Street, marveč kar politični sistem, in malone zadušiti vse alternative vladajočemu politično-ekonomskemu sistemu.
Janša ne takrat, ko je vodil vlado, ne takrat, ko je bil v opoziciji, in ne zdaj, ko sodeluje z vlado proti beguncem, ni ponudil alternative neoliberalističnim politikam. Tako imenovana skrajna desnica pa jo je. Janša ni skrajna desnica. Je desni ud neoliberalističnega političnega telesa. Tako imenovana skrajna desnica je ponudila odgovore na dejanske probleme in prava vprašanja. Prava vprašanja je tudi postavljala. Morda njeni odgovori niso dobri, prav lahko bi kak problem tudi poslabšali. Menim pa, da je veliko huje od ponujanja slabih odgovorov neiskanje odgovorov, še več, naravnost blokiranje iskanja odgovorov in, še huje, sploh postavitve vprašanj.
Ta očitek leti tudi na večino levice. Namesto da bi sama postavljala prava vprašanja in poiskala boljše odgovore od tako imenovane skrajne desnice, jo napada v imenu liberalističnih vrednot, se pravi na koncu koncev s pozicij neoliberalizma, in prispeva k temu, da ostaja nevprašljiv in brez odgovorov. ZL postavlja prava vprašanja in išče odgovore nanje. Konvencije evropske levice so ji pri tem lahko bolj v napoto kot oporo.
