Bilo je 11. marca 2011, ko je hud potres zatresel tla ob vzhodni obali Japonske in povzročil ogromen morski val, ki je zalil obmorske predele. V cunamiju je umrlo 15.891 ljudi, 2579 ljudi pa še vedno pogrešajo. Voda je zalila tudi jedrsko elektrarno v Fukušimi in povzročila jedrsko nesrečo.
V okolje je bila izpuščena precejšnja količina radioaktivnih snovi, predvsem joda 131 in cezija 137. Jod se v telesu nabira v žlezi ščitnici, izpostavljenost temu elementu pa je običajno bolj škodljiva za otroke kot odrasle.
Pri Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO) so ocenili, da so odrasli v prefekturi Fukušima iz radioaktivnega oblaka in prek uživanja kontaminirane hrane prejeli v povprečju življenjsko dozo 10 mSv (milisieverta) ali manj, otroci do enega leta starosti pa dvakrat toliko. Pri delavcih, ki so opravljali sanacijska dela po nesreči, so izmerili povprečno dozo v prvih 19 mesecih po nesreči 12 mSv, manj kot odstotek delavcev pa je prejel dozo več kot 100 mSv. Ocenjujejo, da je 12 najbolj obremenjenih delavcev prejelo ščitnično dozo od 2 do 12 Gy (gray), večinoma prek vdihavanja joda 131.
Nihče ni umrl
Pet let po nesreči ugotavljajo, da zaradi sevanja po nesreči ni umrl noben delavec v elektrarni ali okoliški prebivalec. Glede na oceno prejetih doz sevanja zdravstvena stroka meni, da je nevarnost, da bodo ti ljudje zaradi sevanja zboleli za rakom, veliko manjša od drugih dejavnikov tveganja za raka. Izjema je rak ščitnice pri izpostavljenih dojenčkih in otrocih; vendar tveganja ne morejo oceniti, ker je težko primerjati ocene prejete doze sevanja v ščitnici in neposrednih meritev izpostavljenosti sevanju. Pri 12 delavcih, ki so prejeli najvišje doze sevanja, ki ga je potem uskladiščila žleza ščitnica, ocenjujejo, da je njihovo tveganje, da bodo zboleli za rakom ali drugimi boleznimi ščitnice, veliko. Pri drugih 160 delavcih, ki so prejeli doze sevanja več kot 100 mSv, pričakujejo povečano tveganje za razvoj raka ščitnice, česar pa epidemiološke študije ne bodo zaznale, saj je število novih rakov pri tej skupini prizadetih majhno.
Globalno gledano je tveganje za zdravje, ki ga lahko neposredno pripišemo sevanju po nesreči v Fukušimi, na Japonskem nizko in zelo nizko v okoliških in drugih državah.
Posledice pri otrocih
Pri SZO so še posebno skrbno ocenili tveganje za raka ščitnice pri otrocih. Največje tveganje so ugotovili pri deklicah v najbolj prizadetih predelih, ki so bile v času nesreče stare manj kot leto dni. Kljub temu je tveganje, da bodo zbolele za rakom, tako majhno, da ga klinično ne bodo zaznali. Zdravstveni strokovnjaki pa pričakujejo, da bodo med ultrazvočnimi presejalnimi programi, ki so jih uvedli po nesreči, da bi zgodaj ugotovili morebitne nepravilnosti pri delovanju ščitnice, zaznali povečano število ščitničnih bolezni, kot so ciste na ščitnici in čvrsti vozlički, pa tudi raka, česar pa, kot rečeno, brez tako intenzivnega preiskovanja ne bi zaznali. Vendar so enako visoke ali celo višje deleže cist in vozličkov našli tudi pri prebivalcih regij, ki jih jedrska nesreča ni prizadela.
Velik delež obolenj, ki so jih odkrili v okolici elektrarne, zato pripisujejo natančnemu preiskovanju in ne izpostavljenosti sevanju. Pri SZO pa opozarjajo, da je za oceno vpliva sevanja na raka ščitnice treba opraviti še več raziskav.
Kot posledico nesreče so na Japonskem pri nekaterih živilih ob povečanem nadzoru ugotovili previsoke koncentracije radioaktivnega joda in cezija, a kontaminirana živila niso prišla na trgovske police.
Povečana umrljivost med preseljenimi
Tako se zdi, da so najhujše posledice nesreče utrpeli prebivalci, ki so se morali izseliti z območij, ogroženih zaradi sevanja ter uničene infrastrukture in objektov zaradi potresa in cunamija. Preselitev ljudi je imela veliko hudih družbenih, ekonomskih in javnozdravstvenih posledic. Poročali so o strmem dvigu umljivosti med starimi ljudmi, ki so jih preselili v začasna bivališča, pa tudi o povečani obolevnosti za sladkorno boleznijo in duševnimi motnjami. Vse to je bila posledica pretrganja socialnih in družinskih vezi pri ljudeh, ki so izgubili dom in zaposlitev. K poslabšanju zdravstvenega stanja teh ljudi je dodatno pripomoglo pomanjkanje zdravstvenega osebja in slab dostop do zdravstvenih storitev. Med preseljenimi ljudmi so zaznali povečano pojavnost postravmatske stresne motnje, med otroci pa so poročali o hiperaktivnosti ter čustvenih in vedenjskih težavah. Pri nosečnicah odstopanj niso opazili, se je pa povečalo število žensk s poporodno depresijo.
Iz tega primera smo se tako naučili, da je treba v primeru množičnih evakuacij ljudi nujno okrepiti dostopnost do zdravstvenih storitev in še posebno psihološke in psihiatrične pomoči in podpore.
