V baru ponoči izbral miss, zjutraj pa skočil svetovni rekord

Slovenci šele v osemdesetih letih prerasli vloge stranskih igralcev

Premiera nove letalnice marca 1969 je bila vrhunska s kar štirimi svetovnimi rekordi v treh dneh, ko so mejo od 156 metrov pomaknili do 165 metrov. A sporočilo Planice niso bili le rekordni poleti, ampak so funkcionarji spoznali, da je dozorel čas za smučarske polete kot samostojno disciplino in uvedbo svetovnih prvenstev. Samoumevno je bilo, da so prvo zaupali Planici 1972, obenem pa je Mednarodna smučarska zveza (Fis) zaradi zagotavljanja varnosti sklenila, da ne bo priznavala svetovnih rekordov. Najdaljša vladavina Planice s svetovnim rekordom je trajala od leta 1987 do 2011, ko je primat prevzel Vikersund s povečano letalnico. V tem času se je v Planici svetovni rekord pomaknil od 194 metrov Poljaka Pjotra Fijasa prek prvega poleta čez dvesto metro v režiji Finca Tonija Nieminena leta 1994 (203 m), do 239 metrov Norvežana Bjorna Einarja Romoerena. Ob tem je zanimivo, da je roker po duši Romoeren prvi del noči pred rekordnim dosežkom preživel v baru hotela Kompas, kjer je bil v žiriji za izbiro miss smučarskih skokov.

Kar nekaj desetletij je trajalo, da so tudi slovenski smučarji skakalci v Planici začeli posegati po najvišjih mestih. Z izjemo nekaterih zvezdnih trenutkov Janeza Polde, Marjana Pečarja, Jožeta Šlibarja, Petra Štefančiča, Marjana Mesca, Ludvika Zajca, Bogdana Norčiča... so šele v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prerasli vloge stranskih igralcev. Prve tri zmage je dosegel Primož Ulaga, na letalnici pa se je zmagoviti pohod, ki mu trenutno še ni videti konca, začel šele leta 2012, v prvem letu mandata sedanjega selektorja Goran Janusa.

V Planici drama ob obeh globusih Primoža Peterke

Primož Peterka je v Planici spisal dve nepozabni drami, po katerih je leta 1997 in 1998 dvignil veliki kristalni globus. Leta 1997 je bil bitko z Nemcem Dietherjem Thomo, pred katerim je imel 122 točk prednosti. Da je bila drama popolna, je Peterka na treningu na letalnici grdo padel, tedaj pa je za športno potezo leta poskrbel fizioterapevt nemške reprezentance Rudi Lorenz. Peterka je bil v takšnem stanju, da ne bi nastopil, če ga Lorenz ne bi spravil k sebi, in Thoma bi osvojil globus. Ferplej je bil takšen, da je Thoma počakal, da je Lorenz končal obdelavo Peterke na masažni mizi. Še večja drama je bila naslednje leto na finalu na stari Bloudkovi velikanki, ko je Peterka v finalu skočil slabo in končal na sedmem mestu. Japonec Kazujoši Funaki bi osvojil globus, a sta ga za dvojno japonsko zmago preskočila rojaka Kasai in Saito, čeprav bi lahko skočila slabo in omogočila slavje rojaku.

»Prvič je bilo manj dramatično, saj sem imel veliko prednost pred Thomo. Drugič smo se borili do zadnjega skoka. Po ponesrečenem skoku sem se le usedel v sneg in računal, kaj se mora zgoditi, da se bo izšlo v moj prid. Še vedno me žre to, da nisem nikoli zmagal v Planici. Nastop doma je nekaj posebnega, še posebno na letalnici. Trdno verjamem, da se bo tudi svetovni rekord vrnil v Planico. Če primerjam pogoje v Planici takrat, ko sem skakal jaz, in danes, je kot noč in dan. Takšnega centra ni nikjer na svetu,« je spomine obudil Primož Peterka, danes pomočnik trenerja v slovenski ženski reprezentanci.

Peterko je do dveh globusov vodil Jelko Gros v vlogi glavnega trenerja, ki je Planico doživel v vseh oblikah, predvsem pa z veliko stresa. Najprej kot trener, nato vodja gradnje nordijskega centra, zdaj je tudi vodja tekmovanja. »Vloga vodje tekmovanja je hud stres, ki je intenziven in traja kratek čas, gradnja pa je trajala šest let. Razmerje med stresoma pri obeh vlogah je ena proti ena. V nasprotju s Prevcem, ki ima globus zagotovljen, je bilo stresno tudi s Peterko. Na tekmi leta 1998 je tehnični delegat izgubil živce, prevzel komando in spustil Peterko v slabe razmere. Tedaj še ni bilo vetrovne izravnave, a so Japonci vzeli stvari v svoje roke in vse skupaj rešili po športni plati. Tako kot lani Slovenci tudi Japonci pred 18 leti niso špekulirali,« je poudaril Jelko Gros.

Osemdesetletnica prvega zgodovinskega skoka čez sto metrov v Planici se ne bi morala bolj sovpadati z letošnjim finalom v Planici, kjer bo Peter Prevc triumfalno sklenil sezono presežkov. Povzročil je takšno evforijo, da bi padel tudi svetovni rekord po obisku gledalcev na tekmi v skokih, ki je 140.000 ljudi v Oslu na olimpijskih igrah leta 1952. A v Planici je prostor le za 35.000 gledalcev na dan. Tekmi v soboto in nedeljo sta že razprodani, za petek pa je šlo v prodajo manj vstopnic. Ker je tekma popoldne, do noči ne bi mogli s prireditvenega prostora varno spraviti vseh obiskovalcev. Nato morajo prizorišče pripraviti za naslednji dan, ko je poskusni polet že ob 9. uri, prvi avtobusi pa bodo pod skakalnico parkirali sredi noči. Lani so prvi avtobusi prišli že pred četrto uro zjutraj.