Imeli so še uro hoda. Iz arogantnega avtomobila je stopil pedantno oblečen moški s pilotskimi sončnimi očali na nosu. Begunci so vanj gledali z zaskrbljenostjo.
Moški je odprl prtljažnik in iz njega vzel dve vrečki s hrano. Eno je dal mladeniču na začetku kolone, eno pa ženski na koncu. Potem je jemal eno vrečko za drugo in jo delil med ljudi. Ko je bil avto prazen, je zaprl prtljažnik, brez besed obrnil avto in s cvilečimi gumami oddrvel proti Solunu. Peljal sem za njim. Ob avtocesti so bili na bencinskih črpalkah postavljeni veliki šotori za ljudi, ki so s trajekti prihajali v Solun.
Pristanišče bi moralo biti okupirano. Kako drugo največje mesto v Grčiji doživlja, tisto čemur zgoraj v Evropi pravijo begunska kriza?
V središču mesta so meščani popoldan relaksirano kupovali na zaprti tržnici, poskušali olive in ocenjevali ovčji sir, ki so ga ponujali na stojnicah in prebirali ribe, ki so še ostale. Pisarne so se zapirale, na avtobusnih postajah je bilo vse polno uslužbencev, ki so hiteli domov. Na obali so pod starim turškim belim stolpom mlade matere peljale otroke na zrak v vozičkih, mladoletniki so se kotalkali po kamnitih ploščah, sprehajalci so hodili ob morju in zrli za ladjami. Kavarna Starbucks je bila polna ljudi, ki so pili kavo iz papirnatih lončkov in gledali v računalnike. Mesto se je pripravljalo na pomladni večer. Nihče ni delal panike. Grčija je še vedno najbolj civiliziran kraj na svetu.
