V nasprotju z vohunskimi trilerji je zgodba že na samem začetku razvodenela. Izkazalo se je, da so pred skrivnostnim sestankom v Turčiji z dokumenti razpolagali nemški mediji in tamkajšnja zvezna policija (in zatorej zagotovo obveščevalna služba), del pa je bil tudi že objavljen na novičarski spletni strani sirskih upornikov Zaman Al Wasl, ki jo urejajo v Katarju. Zanimanja zanje ni pogrela objava, da so se na ključku znašli Samy Amimour, Foued Mohamed Aggad in Omar Ismail Mostefai. Imena so zbežala iz širšega spomina tako hitro, kot so se pojavila, obležal je tragični podatek o devetdesetih mladih ljudeh, ki so jih pomorili na koncertu ameriškega benda Eagles of Death Metal v pariškem gledališču Bataclan. Nekaj pozornosti je ponovno vzbudil britanski raper Abdel Majed Abdel Bary, znan kot L. Jinny, ki so ga po krutem umoru ameriškega novinarja Jamesa Foleyja britanske obveščevalne službe na kratko prepoznavale kot zloglasnega Džihadi Johna, zdaj pa se menda, dezerter iz vrst IS, skriva nekje v Turčiji. Da so radikalizirani mladci v Islamsko državo prihajali iz zahodnih držav, ni noben nov podatek, prav tako tudi ne, da se je večina tujske teroristične armade v Iraku in Siriji polnila iz Savdske Arabije in severne Afrike.

Imena, vzdevki, telefonske številke, podatki o nacionalnosti in tudi krvni skupini ter pripravljenosti za samomorilske napade so zajeti na obrazcu s 23 vprašanji, podobnem nadležnemu listu z drobnim tiskom, ki ga je treba izpolniti pri prehodu kakšne državne meje. Že prvi pogled je pokazal, da se mnoga imena ponavljajo in da ne gre za seznam 22.000-glave armade, nekoliko podrobnejši pa, da marsikoga iz še vedno obsežne dokumentacije, ki bi lahko bila tudi seznam rekrutov, ni več med živimi. Podatki so bili zajeti konec leta 2013 in v začetku leta 2014 in nekateri v njih navedeni skrajneži so bili medtem ubiti v ciljnih zračnih napadih ameriško vodene koalicije proti IS ali so umrli kako drugače.

Medijsko hitro v kot pospravljeno razkritje vseeno ostaja zanimivo za obveščevalne službe in preiskovalne organe. Čeprav nekoliko zastarela podatkovna baza skrajnežev Islamske države jim razkriva povezave v krajih in državah, od koder so prihajali pod okrilje Islamske države in se od tam morda še bolj radikalizirani vračali. Do neke meje razkriva tudi sistem rekrutiranja mudžahidov v času, ko se je IS dokončno odcepila od mnogo bolj razvpite in tudi preučevane Al Kaide. Praktično že potrjena avtentičnost pridobljenih dokumentov po vzoru tretjerazrednega vohunskega filma je zato lahko zlata jama za obveščevalce, o čemer govorijo varnostne službe. Za dvomljivce in dežurne teoretike zarot je lahko spodbujena hipna pozornost medijev slepilni manever Islamske države, ki želi v očeh zahodne javnosti iz vsakega muslimanskega soseda in ne le begunca ustvariti terorista. In to ji že zdaj lepo uspeva.